Starejši smo še bolj podatkovno nepismeni kot naši otroci. Ne vemo, komu vse pošiljamo podatke, kdo nas lahko vidi, in občutek imamo, da na družbenem omrežju komuniciramo samo z ozko skupino ljudi, ker smo sprogramirani tako, da naslavljamo svoje bližnje. Naša kognitivna meja je tako imenovano Dunbarjevo število, ki je 150. Toliko ljudi lahko smatramo za svojo skupnost. Na facebooku pa lahko imamo 2000, 3000, celo 5000 prijateljev! Doživljamo pravo inflacijo prijateljev – in devalvacijo tega pojma, ki je vse bolj razvrednoten. Mislimo, da so ti ljudje dejansko prijatelji, saj se jim tako reče. Prijatelji so vse bolj ljudje, ki jih sploh ne poznamo. To je absurd današnjega časa.

Pogosto se zgledujem po mlajših, ker so digitalni staroselci. Ker jim telefone položimo že skoraj v zibelko, dobro poznajo prednosti in pasti novih tehnologij. Bistveno bolj kot odrasli vedo, katerih podatkov se ne sme dajati, kdaj se pokazati in kdaj ne. Pri svojih študentih opažam, da so si vzpostavili kotičke v digitalnem prostoru in jih skrbno varujejo. In ni jih na facebooku. Zakaj? Ker smo tam starejši! Saj si je tudi naša generacija iskala oaze zasebnosti, na primer v mladinskih klubih, ker tam ni bilo staršev. Zato se kaže tudi učiti od mladih, ne samo kritizirati, zakaj ves čas gledajo v telefone. Zdaj odrasli samo v telefon gledamo več kot štiri ure dnevno. Po novejših podatkih telefon odpremo, pogledamo, kaj je novega, približno stokrat na dan. Ni čudno, saj so telefoni narejeni na podoben način kot igralni avtomati. Zato ves čas gledamo, kaj je novega na omrežjih, v novicah, dobivamo obvestila o številu novih sporočil, ves čas mislimo, da se bo nekaj zgodilo, ves čas nekaj čakamo, Godota pa ni od nikoder, nikoli se ne zgodi nič novega. x Večer