Če bi bilo treba zunanjepolitično strategijo vsako leto spreminjati zaradi sprememb v svetu, bi to pomenilo, da svet tako slabo razumemo, da nismo sposobni strateškega delovanja, ki je tipično vezano na srednjeročna in daljša obdobja. Mislim, da korak ni potreben, žal pa je prejšnja vlada v strategijo dodala strankarske ideološke ocvirke, ki jih nova želi izbrisati. Smo torej v spirali politizacije zunanje politike. Zunanjepolitična strategija je nekaj, kar je dolgo časa bral zelo ozek krog ljudi. Mislim, da prejšnja vlada s politizacijo ni bistveno prispevala k popularizaciji tega dokumenta, je pa prispevala k njegovemu razvrednotenju. Nova vlada je stopila na vrtiljak, bomo videli, če bo znala z njega tudi izstopiti.

Zunanja ministrica je že nekaj časa v tem poslu, žal pa se mi zdi, da malo posluša glasove dela svoje stranke in ljudi, ki jih je povozil čas. Premierja, tako se mi zdi, zunanja politika preveč ne zanima, dokler neposredno ne vpliva na posamezne notranje probleme, denimo na področje energetike. Liberalni evropski blok, v katerega spada Svoboda, je sicer v primerjavi s S&D tipično bolj jastrebovski pri vprašanju Rusije. Predsednica države je v kampanji glede Rusije dala nekaj nenavadnih izjav, ki so bile verjetno bolj namenjene domači javnosti. Mislim, da svoje zunanje politike še ni čisto zastavila in da pri njenih neposrednih svetovalcih glede teh vprašanj tudi manjka poguma, zato se bo tej temi izogibala. So pa bili vsi trije vsaj na videz bolj usklajeni pri drugih temah, recimo o Zahodnem Balkanu, kjer se, kot je videti, vračamo v igro.