Kot odvetnik sem v sodnih postopkih zastopal tudi prav takšne izbrisane, ki jih je izbris doletel kot otroke oziroma kot najstnike, v obdobju, ko bi morali biti deležni še posebne skrbi in zaščite države ter družbe, pa prav nobenemu od njih, za deset let izbrisa, ta država ni izplačala odškodnine, ki bi presegala vrednost bolečin enega žaljivega tvita Janeza Janše, kaj šele meseca dni fizioterapije po lažji prometni nesreči.

Izplačane odškodnine mojim v rani mladosti izbrisanim strankam so se gibale med štirimi in osmimi tisočaki, kar pomeni, da kot družba, v imenu katere sodijo naša sodišča, uradujejo naši uradi in zakone sprejemajo naši izvoljeni poslanci, ne verjamemo čisto zares, da je bilo izbrisanim res tako zelo, zelo hudo, in da vsa tista stiska in bolečina, za katero tožijo, že ne more izhajati iz nekih banalnih administrativnih neprijetnosti, kot je nekajletna neveljavnost nekih dokumentov, da je pravzaprav škoda, ki so jo zaradi izbrisa resnično utrpeli, skupaj vredna pol … mehkega ć, recimo (če se že ne spodobi zapisati pristnejše prispodobe) in so torej avtorji spomenika v resnici subverzivno želeli prikazati prevladujoče stanje duha glede teže izbrisa.

Ko bi vsaj bila: še pol mehkega ć, ki jim ga, kako cinično simbolično, dvigujemo oziroma zabijamo v spomin prav v Rogu, na prizorišču ene najbrutalnejših policijskih intervencij v škodo človekovih pravic v zadnjih desetih letih (ki seveda ni bila zajeta z izrednim nadzorom nad delom policije pri varovanju protestov), je vrednega precej več: nekih trideset tisočakov, vsaj tako pravi javni poziv k oddaji idejnih rešitev. x Delo