Kmetje nikakor niso homogena skupina. V Sloveniji pomenijo večino manjši kmetje, družinske kmetije, hribovske kmetije, saj kar tri četrtine, 76 odstotkov vseh kmetijskih zemljišč, spada v tako imenovana območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost ali OMD. Ti kmetje večinoma dobro skrbijo za naravo in ohranjajo podeželje, biološko pestrost. Ohranjajo podobo kulturne krajine, visokodebelnih travniških sadovnjakov, travnikov, prepoznavnega mozaika, ki ga imamo tudi za nekaj lepega.

Pri sedanjem »protestu kmetov«, ki se borijo za zmanjšanje območij Natura 2000 in proti manjši kemikalizaciji kmetijstva, gre zlasti za živinorejski sektor, velike kmete z intenzivno pridelavo, ki ni trajnostna, ampak odvisna od fitofarmacevtskih sredstev. Gre za glasno, finančno močno manjšino, ki si želi status quo in ima podporo v največjih, politično močnih združenjih kmetov. Toda dejstvo je, da taka prizadevanja nasprotujejo naravi, evropskim vrednotam in vsem strategijam, EU in globalnim, zlasti pa njim samim in njihovi prihodnosti. Ker tega, kar proizvajajo, zaradi načina, kako proizvajajo, kmalu ne bodo mogli nikjer prodati – če povem v jeziku, ki ga razumejo.

Kmetje morajo ta svoj fokus iz ego kmeta, ki je usmerjen samo v to, da je on alfa in omega, vladar narave, obrniti v eko kmeta, ki širi horizont svoje odgovornosti, ki se obnaša odgovorno do družbe in upošteva omejitve. x Mladina