Dosedanja praksa zamrznitve energetskih cen, subvencioniranja podjetij ali potrošnikov je fiskalno in sistemsko nevzdržna. EU je samo za spopad z energetsko cenovno krizo od septembra 2021 porabila 646 milijard. Pri nas je vlada do razodetja fiskalnih omejitev svojih politik in reform prišla po enem letu. Za zdaj na energetskih trgih podaljšujemo regulacijo in upamo na prihodnjo čudežno rešitev. Na prehranskem pa smo junija 2023 dobili uredbo o nekakšnem nadzoru cen. Očitno gre za drugo dejanje parodije ministrice Irene Šinko in še koga.

Ta projekt spremljave cen bolj spada v okvire akademskih analiz, ki jih očitno ni. Lahko bi bil del sistemskega spremljanja cen agencije za nadzor cen (slovenski OPA), če bi jo imeli. Toda nimamo niti slovenskega Galbraitha in še manj Roosevelta. Prva tovrstna spremljava cen pri trgovcih je razkrila zgolj to, da so trgovci bolj premeteni od uradnikov. Druga bo pokazala, da so tudi kmetje in drugi pametnejši od vlade. Pričakovane anomalije naj bi bile podlaga za ukrepanje. Toda ukrepov ne bo, ker bi jih sistemsko morali poznati danes, da bi jih bili sposobni izpeljati jutri.

Vladine namere antiinflacijske in sektorsko razvojne politike so politično naivne in ekonomsko zgrešene. Politika nadzora cen ima smisel, če je sistemska, sistematična in dolgoročna. Postati mora del neodvisne institucije (agencije). Politika cen pač ni zobanje briških češenj. x Mladina