Mi že danes vsaj 60 odstotkov individualnih gostov, ki prihajajo v Portorož s svojimi letali, zapeljemo do Poreča. Bodisi imajo tam svoje nepremičnine, jih najemajo ali gredo zgolj v katero od številnih dobrih istrskih restavracij … Že danes ne govorimo le o Portorožu, ampak tudi o Istri.

Čas v Portorožu se je ustavil pred 20 leti. Rovinj je danes top destinacija v Istri, pa se pred 20 leti o Rovinju niti govorilo ni. Hrvaška je ves čas strateško vlagala v promocijo turizma, predvsem v hrvaško Istro – pa tudi v kakovost turizma. V Istri slabe gostilne tako rekoč ni. Tudi v infrastrukturo so vlagali, v kolesarske in pešpoti. V Sloveniji pa je vse obstalo. Nedavno je bil v Umagu teniški turnir, na katerem sta igrala četrti in deseti najboljši igralec sveta. A to je turnir, ki je praktično zrasel v Portorožu, se tam začel, zdaj pa vrhunce dosega v Umagu, ker so tam lokalna skupnost in država stopili skupaj in ga dvignili na svetovno raven. Zamisliti se moramo – pivo je danes v Umagu dražje kot v Portorožu.

Je pa res, da Slovenija rada govori o sebi kot o butični destinaciji. Ampak butičnost ne pomeni zgolj majhnosti. Ponujati moramo dodano vrednost. Na eni strani imamo Kempinski, kamor je nekdo pripravljen vlagati milijone, imamo hotelirja Jančarja, ki ima v Portorožu vrhunski hotel, vzdržuje kazino, okoli tega pa ni vlaganja v ponudbo, ki bi dodatno kratkočasila goste, ki prihajajo. Na tak način ni mogoče biti butična destinacija. x Večer