Evropska komisija je marca objavila, da bomo do konca tega leta zmanjšali uvoz ruskega plina za dve tretjini. To ni izvedljivo niti na tehnološki ravni: na trgu ni dovolj drugega plina. Povečanje energetske učinkovitosti v enem letu je nerealno. Nerealen je tudi plan povečanja obnovljivih virov. Pa tudi s praktičnega vidika to ni izvedljivo, saj je EU že do zdaj uvozila tretjino letne količine ruskega plina, kar pomeni, da bi zdaj morali do konca leta prekiniti vse bodoče nabave. Nihče pa ni naredil dejanskih ekonomskih izračunov, kaj bi to pomenilo za evropsko industrijo, saj so že zdaj cene plina in drugih energentov visoke. Do zdaj so se s temi izračuni največ ukvarjali v nemški industriji in v think tankih ter ocenjujejo, da bi takšna poteza pomenila ekonomski polom. Komisija zdaj pripravlja scenarij za primer, če bi Rusija prekinila dobavo plina do konca leta, kar bi imelo za posledico racionalizacijo industrijske porabe.

Ukvarjala sem se z vprašanjem, kako bi bil ta načrt pravno izvedljiv. Prva možnost je bila, da dve tretjini energetskih podjetij enostransko neha nabavljati plin. Tukaj se pojavi problem, da imajo skoraj vse plinske pogodbe tako imenovane take or pay obveznosti. Take or pay pomeni, da plačaš, tudi če ne vzameš plina. To pomeni, da se kupci energentov iz EU tej obveznosti ne morejo izogniti. Obveznost take or pay bi ostala. Gazpromu bi torej plačevali za plin, ki ga ne bi prevzeli. Glede na to, da je merodajno pravo večine pogodb pravo EU, obstaja druga možnost: da se nakup prepove z uvedbo embarga. Ampak embargo bi pomenil stoodstotno prepoved nakupa plina. Rekli pa smo že, da bi bilo že dvetretjinsko zmanjšanje tehnično neizvedljivo.  Sobotna priloga Dela