Za »novico«, da je sistemska (ne)organiziranost ZZZS ključna za stagnacijo našega zdravstva, gotovo ni bil potreben sestanek na Brdu – to mnogi utemeljujemo že desetletja. Vsakoletni načrt ZZZS (splošni dogovor) je orodje, ki ne glede na potrebe bolnikov že desetletja namensko zamejuje število zdravstvenih storitev zato, da finančni minister ostaja zadovoljen in da po drugi strani ZZZS v primeru pomanjkanja denarja ni treba razmišljati o zdravstveni stroki (prilagajanje optimalne košarice storitev v okviru možnosti), ampak lahko kar počez, po birokratsko »reže« število storitev in brezbrižno prepušča »presežne« bolnike vrstam in divjemu trgu samoplačniških storitev. Splošni dogovor je pravzaprav avtomatski generator za ustvarjanje vrst, katerega najpomembnejši namen je, da nikomur od sistemskih zdravstvenih igralcev (politika, ZZZS, izvajalci) ni treba biti nerodno ali celo odgovarjati pred nezdravljenimi bolniki, ki ostanejo v vrstah zunaj sistema. Ker je trend proračunskega varčevanja pri zdravstvu veljal desetletja, posledično tudi v bolnišnicah ni bilo zaželeno imeti direktorjev, ki bi povečevali produktivnost in si prizadevali za poslovno uspešnost, saj bi sistemu le povečevali stroške. Zdaj živimo posledice.

ZZZS torej nikoli ni imela sistemske odgovornosti za to, če njeni zavarovanci ostajajo na cesti, ko potrebujejo zdravljenje. Njeni direktorji so odgovorni izključno skupščini ZZZS za morebitni presežek finančne porabe nad predvideno, zato so zaman vse tožbe nezdravljenih bolnikov.  Delo