Če je glede na vse podatke smiselno projekt velike jedrske elektrarne močno potiskati naprej? To je zelo težko vprašanje, a zelo na mestu. Slovenija sama ne sme v tako velik projekt, ker lahko bankrotira, če gre kaj narobe. Prednost takega bloka z močjo do 1600 MW je to, da na prenosnem omrežju to ne bi povzročilo nobene težave, nobenega novega daljnovoda ne bi bilo treba zgraditi. Minus pa je to, da bi pri moči 1200 MW morali za rezervo postaviti za 700 MW plinskih elektrarn.

Nekdanji direktor Elesa Milan Jevšenak mi je povedal, da Nek ni bil tipska elektrarna Westinghousa, temveč posebej zasnovana elektrarna. To pa zato, ker so elektroenergetski strokovnjaki v Jugoslaviji rekli, da je tipska 1100 MW elektrarna prevelika za sistem. Jugoslovanski, ne slovenski. Večjo enoto imamo v sistemu, večja so tveganja. Pozitivno pa je to, da so v Gen energiji razširili nabor mogočih moči in izvedb. Tako so vsaj dobili tri ponudnike. Ključno je naložbo kar najbolj optimizirati, najti je treba partnerje in porazdeliti tveganja. Zraven pa upati, da bodo mali modularni reaktorji začeli delovati.

Najprej bi morali postaviti za 400 ali 450 MW plinskih elektrarn za primere kriz, kasneje pa za rezervo nuklearke. Te elektrarne bi lahko uporabljale tudi kurilno olje in zeleni vodik. Še prej pa moramo ves kadrovski potencial usmeriti v to, da čim prej pridemo do odločitve o nuklearki. Vse moramo imeti pripravljeno za odločitev, ki je ne bo pred 2028. Kaj se bo do takrat zgodilo z malimi reaktorji in elektrolizerji, pa ne ve še nihče. Za Eles in sistem bi sicer bila dva 1100 MW bloka bolj obvladljiva kot en 1600 MW. Tako bi morali zagotavljati rezervo le za 1100 MW.  Sobotna priloga Dela