Ozadja projekta razstave v Narodnem muzeju sicer ne poznam, zato lahko le sklepam, za kaj naj bi šlo. Ena od možnosti je poskus legitimizacije razstavljenih del. Če je lastnik imel interes slike prodajati naprej, bi s katalogom potencialnemu kupcu lahko pomahal pod nosom, češ, to ne more biti ponaredek, saj je bil razstavljen v Narodnem muzeju Slovenije. To se mi zdi najbolj verjetna razlaga, čeprav še enkrat poudarjam, da gre zgolj za domnevo. Še bolj nenavadno pa je, kako je zbirka sploh prišla do Narodnega muzeja, saj bi glede na vrsto gradiva spadala prej v Moderno ali morda v Narodno galerijo. Odstopljeni direktor se je v svojih izjavah za javnost sam zapletel, ko je najprej rekel, da so razstavo pripravili v nekaj tednih, malo zatem pa je povedal, da so za razstavo že lansko jesen na ministrstvo za kulturo oddali vlogo za sofinanciranje, a je bila prošnja zavrnjena.

Sprašujem se, zakaj odstopljeni direktor muzeja in njegov sodelavec, sicer vodja numizmatičnega kabineta, ki je bil koordinator projekta, nista o razstavi obvestila pristojnih kustosov v muzeju, kaj šele, da bi za mnenje vprašala strokovnjake, ki se z moderno in sodobno umetnostjo ukvarjamo. Razstavo sta pripravljala dva za to popolnoma nekompetentna človeka. Pavel Car je diplomiral iz računalništva in menedžmenta ter doktoriral iz zgodovine na temo vojaških odlikovanj – kar je očitno konflikt interesov, saj Car tudi zasebno zbira odlikovanja in uniforme. Problematično je, če nekdo, ki zasebno zbira določene predmete, postane direktor muzeja, ki med drugim hrani tudi tovrstno gradivo.

Gre za poskus goljufije, nekdanji direktor in koordinator razstave iz muzeja pa sta sodelavca pri poskusu goljufije, če povem v pravnih terminih.   Nedeljski dnevnik