V 80. letih so se računski meteorološki modeli ravno začeli dobro razvijati. Prek radio-faksimilne povezave smo prejemali izračune nemškega modela (DWD), evropski model (ECMWF) se je šele uveljavljal. To so bile zelo osnovne informacije, napovedi in prognostične karte so bile takrat še v poskusni dobi. Od takrat je ta sistem močno napredoval, vsakih deset let se je uporabna vrednost napovedi povečala za en dan. Če je bilo takrat možno dobro napovedati za tri dni, je zdaj enako zanesljivo mogoče za sedem.

Vreme je kaotičen proces in ga ni možno v popolnosti napovedati. Včasih smo imeli izračun enega modela. Zdaj izračunavamo več modelov z več različnimi zagoni, ko se ti izračuni med seboj dobro ujemajo, je zanesljivost napovedi boljša. So pa dnevi, ko se ne ujemajo, a mi se moramo vseeno odločiti in narediti napoved. Pri tem se odločamo za najbolj verjeten scenarij, vendar to ne pomeni, da se bo to nujno tudi uresničilo. Poleti je vedno problem, kje bodo neurja, novinarji bi vedno radi vedeli, kje bo najhuje, a tega v resnici nihče ne more napovedati. Lahko predvidiš, da bodo pogoji za nastanek neurja najbolj verjetni, ne moreš pa predvideti, kje se bo dejansko to zgodilo in kje bo najhuje.

Poletja bodo predvidoma vedno bolj vroča. Že zdaj so v povprečju dobri dve stopinji višje temperature, kot so bile v prejšnjem stoletju. Najbolj nas pri tem skrbijo vročinski valovi, trajanje vročine in posledično tudi suše in požari. Jeseni nas ob nadpovprečno toplem morju najbolj skrbijo deževja in poplave. Pozimi ne bo več toliko snega po nižinah. Padavin bo v zimskem obdobju predvidoma več, ampak bo predvsem dež. To pomeni hitrejši odtok vode in spet večjo možnost poplav. Za zimski turizem torej nič kaj lepo ne kaže.