Analiza stanja na kazenskem oddelku, ki so jo pred meseci pripravili na ljubljanskem okrožnem sodišču, potrjuje, da se kazenski sodniki na največjem okrožnem sodišču utapljajo v nerešenih zadevah. Rekorder je imel kar 189 odprtih zadev, vsi ljubljanski kazenski sodniki pa so imeli v svojih omarah skoraj 400 sodnih spisov, starejših od pet let. Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik se zavzema za to, da bi bili sodniki bolj enakomerno obremenjeni, je pa tudi eden redkih, ki na glas opozarja, da storilnost sodnikov in sodišč generalno pada.

Po odhodu enoletna luknja

Kot ugotavlja analiza, ki smo jo pridobili po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, so nekateri sodniki, ki naj bi reševali splošne kazenske zadeve, za nameček obremenjeni z zahtevnejšimi primeri, ki bi po vsebini sodili na specializirani oddelek. »Sodnik, ki obravnava takšne obsežne zadeve – na primer zadeva, ki je v kar devetih zabojih, v prvem sojenju je bilo opravljenih 63 obravnav, sodba prva stopnje pa ima 400 strani – namreč ne more redno in ažurno obravnavati še vseh preostalih zadev,« je med drugim zapisano v analizi, ki opozarja tudi na fluktuacijo. Ljubljansko okrožno sodišče velja za kadrovski bazen, iz katerega se napajajo ljubljansko višje sodišče, sodni svet, pravosodno ministrstvo … Vsak odhod povzroči približno eno leto čakanja na novega sodnika, ki mora najprej preučiti dodeljene zadeve, tako da mine dodaten čas, preden se njegov doprinos konkretneje pozna. Lani so ljubljanski okrožni sodniki pripad kazenskih zadev obvladovali le 84-odstotno (rešili so jih 613, prejeli pa 728), povprečen čas reševanja kazenskih zadev pa se je podaljšal že na skoraj 27 mesecev.

Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik je s stanjem seznanil tudi predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića in predsednika ljubljanskega višjega sodišča Antona Panjana, ki jima je v dopisu med drugim predlagal prenos 800 nerešenih kazenskih zadev iz Ljubljane na druga sodišča, prenos nezasedenih delovnih mest na najbolj obremenjena sodišča in tudi določitev spodnje in zgornje meje spisov, ki jih lahko ima v delu posamezni kazenski sodnik. V praksi namreč prihaja do zelo različnih obremenitev posameznih sodišč in sodnikov.

Na leto pridelajo
do 100 nerešenih zadev

Kot nam je v teh dneh dodatno pojasnil predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča, ima kazenski oddelek v Ljubljani trenutno okoli 2400 odprtih oziroma nerešenih zadev, večina sodnikov kazenskega oddelka, ki se ukvarja s splošnimi kazenskimi zadevami, pa ima v delu po 170 sodnih spisov. »To je neobvladljivo,« pravi Pogačnik. »Brez kadrovskih okrepitev ne bomo zmogli obvladati pripada in bomo tonili vedno globlje, kajti vsako leto pridelamo od 80 do 100 nerešenih zadev.«

Zato Pogačnik predlaga precej drastično rešitev prenosa 800 spisov na druga sodišča, vendar se tudi sam zaveda, da je za takšno rešitev, vsaj v tolikšnem obsegu, malo možnosti. »Že ko sem predlog podal, sem se zavedal, da nosi v sebi določena tveganja. Že mi imamo velike težave z zagotavljanjem navzočnosti predvsem obdolžencev, pa tudi prič. In verjetno bo učinkovitost na precej oddaljenem sodišču manjša, ker bodo imeli še večje težave z navzočnostjo,« je realen Pogačnik, a dodaja, da notranjih rezerv praktično nimajo več. Kolegom na okrožnem sodišču pomagajo tudi posamezni okrajni sodniki (denimo predsednik trboveljskega okrajnega sodišča, ki je v zadevi okrožne pristojnosti sodil ministru Luki Mescu). »Zdaj je možnih ukrepov zmanjkalo. Lahko bi pritegnili še več sodnikov z okrajnih sodišč, vendar bi potem težave nastale tam,« pravi Pogačnik, ki prihodnje leto računa na kadrovske okrepitve, s katerimi bodo zakrpali luknje fluktuacije. »S to popolnitvijo bi lahko počasi začeli zmanjševati število nerešenih zadev, tako da lahko s skromnim optimizmom zremo v leto 2025.«

Padanje storilnosti

Pogačnik ocenjuje, da so njegovi kolegi na ljubljanskem okrožnem sodišču močno obremenjeni z nerešenimi zadevami, in opozarja na neenakomerno porazdeljenost obremenitev po slovenskih sodiščih in med sodniki. »Ob teh ogromnih razlikah bi bilo po mojem mnenju dobro, da bi neki organ, mislim, da bi bil za to primeren sodni svet, določil minimalno in maksimalno število spisov, ki jih lahko ima v delu posamezen sodnik, od katerega pričakujemo izpolnjevanje časovnih standardov,« predlaga Pogačnik. Je tudi eden redkih, ki na glas opozarja, da storilnost sodstva in sodnikov generalno že dlje časa pada. »Slovensko sodstvo se mora soočiti z dejstvom, da storilnost sodišč in sodnikov pada na praktično vseh ali večini sodišč, na vseh pravnih področjih in na vseh sodiščih po hierarhiji, tudi na višjih sodiščih. Glede tega, kako se s tem problemom soočiti, je seveda več vprašanj kot odgovorov,« pravi Pogačnik. Pogreša tudi nekatere okvire in standarde, ki so jih v sodstvu nekoč že poznali.

»Razmislek, kaj se na letni ravni pričakuje od sodnika, bi lahko bil eden od dejavnikov, ki bi nas počasi vrnil na raven, ki smo jo po obsegu dela že dosegali. Strinjam se, da se je struktura spisov v desetih letih spremenila in da pričakovani obseg, ki je veljal nekoč, danes verjetno ne bi mogel veljati. Ampak neko merilo bi bilo po mojem mnenju dobrodošlo,« ocenjuje Pogačnik in med drugim spomni na staro nepisano pravilo, po katerem naj bi sodnik vsaj dva dneva na teden preživel v razpravni dvorani.