»Izkopan, restavriran in postavljen na ogled je bil pred drugo svetovno vojno. Našli so ga, ko so prestavljali rečno strugo v Nevljah pri Kamniku. Na srečo je muzej takrat imel kompetentnega kustosa Frana Kosa, ki je vse skupaj profesionalno izpeljal. Ta mamut morda obiskovalce najbolj impresionira,« razloži dr. Boris Kryštufek iz kustodiata za vretenčarje in doda, da dejansko gledamo repliko. »Originalne mamutove kosti so shranjene v depoju v BTC pod posebnimi pogoji. Otroke kar precej razočara, ko povem, da ta mamut ni čisto pravi,« smeje doda kustos. Naš mamut je živel pred okoli 20.000 leti in njegova najdba v teh krajih je redkost, saj je povečini živel na severu Evrope, k nam pa prihajal v času poledenitev.

Čas med dvema ledenima dobama

V prvi sobi se vse skupaj tudi začne, natančneje v predkambriju, ki je najdaljše obdobje na Zemlji in se je začelo pred 4,5 milijarde leti. Takrat se je pojavilo tudi prvo življenje. »Trenutno smo v kvartariju, in sicer v holocenu. To obdobje se je začelo s koncem zadnjega poledenitvenega sunka, ko se je začel taliti velik alpski ledenik, ki je segal pri nas približno do Radovljice. Vegetacija se je hitro spreminjala, rastje takrat je bilo precej drugačno od današnjega. To se je začelo dogajati pred okoli 12.000 leti in gre za zelo kratko obdobje, pravzaprav za eno fazo v ciklu poledenitev in otoplitev pleistocenu,« razloži Boris Kryštufek in doda, da smo še vedno v ledenih dobah, a na našo srečo smo v vmesnem toplem obdobju.

Brazdasti kit, veliko jajce in lov na kače

V drugi sobi pritegne pozornost veliko jajce ptičev iz pradavnine in predvsem ogromno kitovo okostje, ki visi s stropa. »Leta 2004 je zašel v Piranski zaliv in tam poginil. To je brazdasti kit, ki sicer živi v Sredozemlju, k pa nam bolj ko ne le zaide, v hrvaškem morju jih je več. Povezali smo se s potapljaškim podjetjem in sklenili, da ga je najbolje dati v veliko mrežo in potopiti, da se v vodi razkroji in ostanejo le kosti. Po letu dni smo ga potegnili ven. Smrdelo je kot hudir,« veselo in tudi malo nostalgično pove Kryštufek ter pokaže na navidezno manj zanimivo stvar: kačje glave v kozarcu alkohola, ki pa nosijo zanimivo zgodbo.       

»Pred prvo svetovno vojno je bilo na Kranjskem veliko pritožb zaradi pikov kač, zlasti živine, in deželna oblast je razpisala lov na kače proti nagradi. Takratni kustos Gvido Sajovic, ki so ga plazilci zelo zanimali, se je dogovoril z oblastmi, da so zagotovile alkohol, nato pa so po krajih ujetim kačam odrezali glave, jih dali v alkohol in zraven napisali podatke, kdo je katero ulovil in kje. V muzej je prišlo okoli 20.000 primerkov, saj je bila nagrada izplačana le za strupene kače in Sajovic je moral za vsakega posebej potrditi, ali gre za strupeno kačo ali ne,« pove Kryštufek in pokaže na kačje glave, shranjene v alkoholu. »Največja žrtev tega lova so bile smokulje, ki imajo zelo podoben vzorec kot strupene kače. Je pa žalostno, da je Sajovic ohranil le tri kozarce teh glav, preostalo je zavrgel. Danes bi bila zbirka 20.000 kač izpred sto let za kakšnega populacijskega genetika zlata vredna,« omeni kustos in doda, da so kače danes globalno v upadanju. »Vse manj je predvsem kač, ki lovijo iz zasede, kot sta gad in modras. Zakaj? Tega nihče ne ve,« nekoliko skrivnostno sklene Boris Kryštufek in nas odpelje naprej po muzeju.

Ljubljanska hijena na ogled

V času Avstro-Ogrske je iz Trsta prek Ljubljane proti Dunaju, kjer je bil prvi živalski vrt, potovalo veliko živali iz daljnih krajev, ki so jih ljudje takrat lahko videli zgolj v knjigah ali pa jih sploh niso poznali. Tako je znana zgodba, da je na mestu današnjega hotela Slon dejansko počival slon, ki je bil na poti na Dunaj. Manj znana pa je zgodba hijene, ki jo lahko vidimo v prirodoslovnem muzeju. »Ta progasta hijena je pobegnila iz ujetništva in pol leta živela v okolici mesta. Ljudje so jo videvali in slišali, saj ima posebno oglašanje. Časopisi so pisali in se spraševali, da ni pes in ni lisica, kaj torej je. Ljudje teh živali takrat seveda niso poznali, Erjavčeve Tuje in domače živali v podobah so bile takrat praktično edina dostopna literatura in ljudje so to knjigo tudi množično kupovali, da bi videli, kakšne živali še obstajajo po svetu,« razloži sogovornik. Divje in eksotične živali so pomenile v drugi polovici 19. stoletja velik posel, saj so imele visoko ceno. »A praksa lovcev je bila takrat precej bedna, saj so starše pobili, mladiče pa odpeljali, ker je bilo z njimi lažje manipulirati. Razmere v živalskim vrtovih so bile takrat slabe, znanja ni bilo in te živali so povečini vse poginile,« pojasni Boris Kryštufek.

Muzeji, otroci razsvetljenstva

Prirodoslovni muzej je zbirke dobival na tri načine, torej z lastnim delom, z donacijami in z odkupi posameznih zbirk. »Na področju geologije je precej več donacij, saj smo prepoznani kot blagovna znamka, ki ji ljudje zaupajo. Ko pridejo stvari k nam, postanejo spomenik državnega pomena in tukaj ostanejo. Zato je pomembno, da se borimo za ta arhiv narave. V naših depojih je več ko 99 odstotkov gradiva, ki ga imamo,« pove vršilec dolžnosti direktorja muzeja dr. Miha Jeršek. In omeni, da je bila recimo tudi želja barona Žige Zoisa, da se njegova neprecenljiva zbirka kamnin podari muzeju. Zoisovi dediči sicer želje svojega znamenitega prednika niso upoštevali in so zbirko ponudili v odkup. Posredoval naj bi sam avstrijski politik Metternich in stara Avstrija je takrat zagotovila denar, da je zbirka prišla v takratni Kranjski deželni muzej. »To je bila vendarle ena osrednjih mineraloških zbirk v tem delu Evrope in v zgodovinskem pomenu zelo pomembna,« pravi Miha Jeršek.

Nato se zagledamo v nagačenega krokodila, ki je v naše dežele prišel skupaj z znano egipčansko mumijo, ki jo je Narodnemu muzeju poklonil vitez Anton pl. Lavrin, takratni konzul v Aleksandriji. »Pri krokodilih je tako, da ko se njihova koža enkrat posuši, je trda kakor kovina. Zato je tudi veliko ohranjenih nagačenih krokodilov. Ptiči in drugi sesalci so namreč skozi desetletja propadli, saj so občutljivi za napade moljev in podobnih žuželk. Zato so začeli potem živali preparirati s pomočjo arzenika in tako so rešili to težavo,« pojasni Boris Kryštufek.

Večina muzejev sicer nastane v dobi razsvetljenstva in eden glavnih projektov te dobe je bil sistem narave. Veljalo je namreč prepričanje, da je narava božja kreacija in da bi skozi preučevanje narave ter razvrščanje bitij in rastlin in tako naprej prišli do »božjega«. To pa je bilo mogoče zgolj z zbiranjem in takrat so povsod nastale prirodoslovne zbirke. Zbiranje je bila za takratne premožne ljudi tudi stvar prestiža. Marsikateri visoki plemiči so se ponašali denimo z entomološko zbirko, torej zbirko žuželk in drugih členonožcev.

Iz kadavra v muzealijo

Skozi podolgovato sobano se sprehodimo mimo številnih primerkov ptic, tudi ogromnega beloglavega jastreba, ki velja za ptico z največjim razponom kril, ki je nekoč gnezdila pri nas, in se z dvigalom spustimo v klet, kjer je tudi preparatorska delavnica. Jernej Uhan ima ravno na mizi kadaver ptiča, ki ga spreminja v muzejski artefakt. »To je odmrznjena žival, ki jo sedaj izkožujem. Treba je namreč odstraniti vse meso, vse, kar lahko bakterije razgradijo. Ostane pa koža in nekaj drugih tkiv, ki se potem posušijo in vse skupaj nato napolnim z vato,« pove konservatorsko-restavratorski tehnik ter doda, da ima veliko dela tudi s popravili kakšnih živali, ki jih napade plesen ali se poškodujejo. V posebnih posodah so se ravno macerirale tudi čeljusti risa in volka, saj je treba, preden bodo iz kosti izpulili zob, razgraditi vse, kar je meso. »Ta zob bodo izpulili na zavodu za gozdove. Saj sem ga poskusil izpuliti tudi sam, a se mi je zdrobil,« še pojasni Uhan in doda, da je v zobu podobno kakor pri drevesu mogoče glede na strukturo določiti starost živali.