Še bi lahko naštevali, kaj vse ste počeli v svojem življenju, a bi bil seznam predolg. Med vsemi temi nazivi, ki ste jih pridobili med svojo kariero, se zdi, da ste v zadnjem času predvsem učiteljica življenja. S svojimi literarnimi deli spodbujate bralce k razmisleku o življenju, smrti, stvareh, ki so nekako prvinske, a se jih v želji, da bi dosegli višje materialne cilje, vse manj zavedamo ...

»Kot bi živela nekaj življenj, mar ne? In vedno sem najbolj uživala prav v tistem, v katerem sem bila, haha … Zdaj sem v svojem najlepšem življenjskem obdobju: ni več dram, opravila sem z občutki krivde, objemam svojo pokojno mamo, ki mi je šla včasih tudi na živce, hčeri sta čudoviti osebi, lepi navznoter in navzven, trije vnuki čarobna bitja, ki me vedno očarajo … Najstarejša vnukinja se bo prihodnje leto poročila … Pogledujem v kaščo svojega srca, v kateri kipi od ljubezni mene do drugih in drugih do mene. Vem, da sem ogromno naredila za posamezne ljudi in za družbo. Polno sem živela. Ne obžalujem ničesar in to je najboljša popotnica za lepo smrt, hura!«

Humanist in neustrašen aktivist za človekove pravice Tomo Križnar je pred časom dejal: »Glancamo fasade, srečni menjujemo avte in telefone, čakamo na petke in penzijo. Notri pa nič; kot tolste kure smo občepeli v individualizmu, kjer vsak zase išče svojo osebno srečo.« Kje ste vi našli svojo srečo, kaj vas najbolj osrečuje, razvedri vašega duha?

»Naj najprej povem, da imam zelo rada Toma Križnarja, ki mi je davno tega v eno svojih knjig namesto Manca napisal Mana z neba, haha … V njem pa res bije ogromno srce, veliko za pol Slovenije, če smem pretiravati, kar zelo rada počnem. Namreč pretiravam v lepem in dobrem in izražanju obojega, saj sem zato tako živa, ker sem kar naprej navdušena. Kot tisti, ki radi jamrajo, vedno najdejo razlog za jamranje, jaz, ki sem rada radostna in srečna, vedno najdem razlog za srečnost. Nimate dovolj prostora, da bi vam naštevala, kaj vse me osrečuje. Naj povem, da me morda najbolj osrečijo sinhronicitete, kot pravi Jung, drugi temu rečejo čudeži.

Na primer: iščem sogovornico za marčevski večer prihodnje leto v Švicariji – da, toliko vnaprej načrtujem naše večere – na katerem bova z Danico Vidmar govorili o njeni knjigi Deklice brez gnezda. Pa se mi na ekranu zabliska knjiga Lucije Čevnik Mama hčeri, ki se po naslovu lepo ujema z Daničinim pričevanjem. Najdem avtoričin kontakt in jo brž prosim za knjigo, ne povem ji, zakaj. Ona pa meni nazaj, da je iskala moj naslov, ker si je zaželela, da bi jaz prebrala njeno knjigo. Opa, torej je prava, si rečem in jo naslednji dan povabim v Švicerijo. Ona pa napiše, da se pravkar vrača iz knjižnice, kjer je nekdo vrnil Daničino knjigo, jo je pritegnila in si jo je izposodila. Tako teče moje življenje, ker stopam po mreži, ki je davno stkana, z lahkimi koraki …«

Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.

Kaj nam na pokopališčih šepetajo predniki

Še več zanimivih člankov – denimo o tem, da smo se sprehodili po stezah Plečnikovih Žal, kaj nam je razkrila Marija Lah, ki v Ljubljani že trideset let popravlja dežnike, zakaj ima letos slovensko olivno olje toliko arome, da je že začimba, kakšne naloge imajo naši zasebni detektivi, kaj je povedala Nina Kleflin, hrvaška režiserka izjemnih lahkih komedij, kako pridno Slovenci ločujemo odpadke ... – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.