Ponekod so oblikovali celo komisije, ki preverjajo, ali otroci jedo dovolj okusno hrano. Za nameček je bilo o prehrani govora tudi v predvolilnem boju. Vroča tema, skratka. Pogledali smo, kakšno je pravzaprav ozadje, kaj se dogaja in tako zabredli na področje, o katerem bi se morali, kot kaže, najmanj kar je, več pogovarjati.

V slovenskih osnovnih šolah vsak dan prejema šolsko malico približno 180 tisoč, šolsko kosilo več kot 150 tisoč učencev.

Zanimivo je, da se cene kosil od šole do šole razlikujejo. Po razpoložljivih podatkih se trenutno gibljejo od 1,5 evra pa vse do 3,9 evra. Povprečna cena osnovnošolskega kosila znaša okoli 2,20 evra. Za malice je, po drugi strani, cena določena, in sicer za učenca 0,90 evra dnevno, za dijaka pa 2,73 evra dnevno.

Toda ostanimo pri osnovnih šolah: zakaj takšne razlike pri cenah kosil? Zakaj, če že obstaja zakon o šolski prehrani, to področje ni urejeno bolj enotno, kot pri malicah? Na ministrstvi za šolstvo smo med drugim poslali vprašanje, kako se sploh oblikujejo cene teh obrokov.

Pojasnili so takole: »Ceno malice v osnovnih šolah v skladu z zakonom določi minister in predstavlja vrednost živil. Drugi stroški, kot so plačilo delavcev in drugi materialni stroški v ta znesek niso zajeti, ker so za njih sredstva zagotovljena posebej.«

In ostali obroki? »Priprava ostalih obrokov v osnovnih šolah, kot so zajtrk, kosilo, popoldanska malica, spada v tako imenovani ekonomski program in cena prehranskih obrokov pokriva vse stroške, vezane na obrok. Šola mora oblikovati ceno tako, da pokrije vse odhodke, ki nastajajo iz tega naslova: materialne stroške, amortizacijo, osebni dohodke, stroške transporta in razne druge stroške.«

Vzemimo torej povprečje: 2,20 evra na kosilo na učenca. Ko smo ta podatek omenili poklicnemu kuharju (zaposlen je v eni od ljubljanskih menz, vendar je želel ostati neimenovan), jih je komentiral z besedami, da gledano zgolj z vidika sestavin, s tem ne bi smelo biti težav, vendar pa »pri takšnih postavkah ni mogoče pričakovati kakšne posebne raznolikosti v prehrani, sploh pa ne bio prehrane«..

Ko so pred dvema letoma na nacionalni televiziji primerjali cene kosil v nekaterih šolah, se je tudi takrat pokazalo, da odstopanja so, da je za starejše učence obrok ponekod nekaj dražji, prav tako za tiste, ki imajo posebne diete, vendar so se ta gibala nekje okoli evra gor ali dol.

Zelo raznoliko in ne tako zelo povezano s ceno pa je dejstvo, da otroci v osnovnih šolah jedo sila raznoliko hrano. Primerjali smo jedilnike osnovne šole v Mariboru, v Ljubljani in v Kopru.

V mariborski Osnovni šoli Tabor I, denimo, imajo običajno na meniju kakšnega piščanca, špagete s haše omako in zelenjavno enolončnico, pa tudi štefani pečenko, riž in piščančje hrenovke. Zanimivo, da imajo ob torkih nacionalno obarvane jedilnike, tako da so otroci deležni belgijske, kitajske, bošnjaške, srbske, madžarske kuhinje. Pohvalno.

Na Osnovni šoli Danile Kumar v Ljubljani imajo jedilnik razdeljen na običajno in brezmesno kosilo, deležni pa so tudi kakšnega »bio« obroka, denimo bio korenčkovega kruha ali česa podobnega. Za kosilo so imeli te dni piščančjo obaro z blekci, skutne štruklje s prelivom gozdnih sadežev in lečin paprikaš, kot primer.

V Osnovni šoli Koper so imeli v tem času okoli majskih praznikov testenine, omako bolognese, pa tudi fižolovo mineštro in krof z vanilijevo kremo.

V večini osnovnih šol, ki smo jih vzeli pod drobnogled – teh je bilo kakšnih dvajset – ponujajo sadje, marsikje so precej pozorni tudi na to, kaj otroci pijejo. V bolj zavednih šolah sta na voljo stoodstotni sok, nesladkan čaj in voda, medtem ko kakšne sladke mešanice v jedilnici učenci ne bodo našli, sicer pa je tam-tam. Ponekod ponudijo francoski krompirček, ker ga imajo otroci radi, drugod se mu izogibajo.

Omenjene tri primere smo izbrali, ker kažejo, kako različne so prakse, čeprav je šola pri nas v marsikaterem drugem pogledu močno omejena z navodili z ministrstva in zavoda za šolstvo.

Med brskanjem po relevantnih informacijah, smo na spletu naleteli na številne zapise staršev o tem, ali so njihovi otroci zadovoljni s šolsko prehrano ali ne. Tudi tu so izkušnje raznolike: od trditve, da »čeprav moj otrok ni izbirčen, večinoma v šoli nič ne poje, ker je na primer juha mastna in povsem mrzla, pleskavice roza namesto pečene, solata namočena v olju in kisu«, do: »Pri nas je hrana dobra in tudi dovolj zdrava. Šola se tudi še nekako upira in dobavlja vse lokalno in kuhajo vse kuharice same v šolski kuhinji. Seveda je vmes tudi kaj, kar otroci ne marajo preveč, ampak je toliko smiselno sestavljeno, da tudi na take dneve nekaj pojedo.«

V različnih šolah med učenci in starši opravljajo ankete, nekaj jih je javno dostopnih. In tudi tu se pokaže, da je ponekod povprečno zadovoljstvo razmeroma dobro, drugod starši menijo, da je hrana nezadovoljiva. Spet: kako je mogoče, da so takšne velike razlike.

Na ministrstvu za šolstvo so nam glede razlogov, zakaj takšne razlike, odgovorili naslednje: »Vsaka šola načrtuje šolsko prehrano samostojno v okviru pristojne zakonodaje in strokovnih priporočil. Zakon o šolski prehrani določa da morajo vzgojno-izobraževalni zavodi pri organizaciji šolske prehrane upoštevati smernice za prehranjevanje, sprejete na strokovnem svetu za splošno izobraževanje. Smernice vsebujejo cilje, načela in vzgojno-izobraževalne dejavnosti, povezane s šolsko prehrano, ter strokovne usmeritve in navodila, ki opredeljujejo merila za izbor živil, načrtovanje sestave, količinske normative in način priprave šolske prehrane ter časovni okvir za njeno izvedbo.«

Nadaljevanje v tiskani izdaji ali mobilni aplikaciji Nedeljskega dnevnika.

Še več zanimivih člankov – denimo o tem, kako epidemija ni zaustavila rasti cen nepremičnin, pot do nakupa stanovanja pa je vse težja, kako smo se odpravili v Šebrelje, kjer so sodobni zlatokopi pred 27 leti našli najstarejše glasbilo na svetu, kako je mogoče, da je v osnovni šoli v Žužemberku odjeknil strel iz pištole, zakaj so ultramaratoni in gorski teki v zadnjih letih vse bolj popularni, kaj si lahko obetamo od letošnje Evrovizije, zakaj največ nesreč z električnimi skiroji povzročijo uporabniki sami  – pa v tokratni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika pri vašem prodajalcu časopisov ali na mobilni aplikaciji Nedeljski dnevnik.