Med prebivalstvom se krepi zanimanje za naložbe v zakladne menice države, ki jih je mogoče še pred dospetjem v plačilo na borzi prodati. V kratkem naj bi bile izdane obveznice za male vlagatelje, s katerimi bi država lahko privabila sredstva iz depozitov in banke spodbudila k spremembi obnašanja, torej k povišanju depozitnih obrestnih mer.

Na račun inflacije, ki je prinesla več dvigov temeljnih obrestnih mer Evropske centralne banke, poslovne banke doma in v tujini kujejo lepe dobičke. Od preteklega leta se obrestne mere za posojila gospodinjstvom in podjetjem pridno zvišujejo, na drugi strani pa jim višanje obrestnih mer za depozite ne gre od rok. »Tržna moč lokalnih bank je tako velika, da jim ni bilo treba prilagajati obrestnih mer,« je opozoril profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Sašo Polanec.

Na slovenskem trgu dolžniških vrednostnih papirjev, med katere se uvrščajo zakladne menice in obveznice, je v zadnjih mesecih prišlo do pomembnih premikov; obstaja možnost, da bi lahko zaživel. Po pojasnilih ministrstva za finance se zanimanje fizičnih oseb za zakladne menice od aprila povečuje. »Na nekaterih avkcijah za določene ročnosti zakladnih menic so fizične osebe kupile tudi do 30 odstotkov celotne izdaje menic.«

Tveganje le bankrot države

Ročnosti pri zakladnih menicah so krajše kot pri obveznicah, ki jih država izdaja v tujini in jih kupujejo države, različni skladi, zavarovalnice … Krajša ročnost pomeni tudi manjše tveganje: da fizične osebe ne bi prejele dogovorjenih obrestnih mer, če menico držijo do tri-, šest- ali 12-mesečnega dospetja, je možno le v primeru bankrota držav.

Po spomladanskih napovedih finančnega ministrstva bi lahko v letošnjem letu izdali obveznico za male vlagatelje, v tujini znano kot »retail bond«. Na vprašanje, kako nameravajo fizične osebe, ki na bankah hranijo več kot 26 milijard evrov, spodbuditi k nakupu obveznic, so na finančnem ministrstvu odgovorili, da je kot prvi korak pri približevanju trga obveznic malim vlagateljem jeseni predvidena izdaja obveznic. »Ko bomo videli odziv vlagateljev, bomo lahko sprejeli nadaljnje korake.«

Sašu Polancu se zdi ideja o izdaji retail obveznic smiselna: ker so namenjene posameznim vlagateljem, namesto institucionalnim, imajo manjše denominacije; v ZDA tipično 1000 dolarjev, lahko pa tudi manj. V tujini običajne obveznice kupujejo predvsem institucionalni vlagatelji, ki so bolj ekonomsko motivirani za iskanje donosov kot individualni vlagatelji. Tudi v Sloveniji institucionalnim vlagateljem ni težko prodati obveznic z ustreznim donosom, vendar je njihova zmogljivost nakupov nižja, saj nimajo zbranih veliko sredstev. »V Sloveniji je zelo močno varčevanje v depozitih. Varčevalci so pasivni, čeprav si ustvarjajo oportunitetne izgube. Donosi zdaj ostajajo bankam, ki so pretežno v tuji lasti. Izdaja retail obveznic bi pomenila prerazporeditev sredstev v korist slovenskih državljanov na račun tujcev. Z vidika blaginje državljanov bi bila takšna poteza države smiselna,« je poudaril Polanec.

Možna tveganja

In kolikšno je tveganje, da nekdo, ki kupi obveznice, na koncu dobi manj, kot je zanje plačal? Ob daljši ročnosti je tveganje sprememb obrestnih mer večje. Po nakupu običajnih, dolgoročnejših obveznic lahko kupec čaka do dospetja ali jih prej proda na trgu. »Tržna cena obveznic se v času spreminja, njena vrednost je negotova. Če recimo kupimo obveznico, ki ima 4-odstotno donosnost, nato pa se na trgu obrestna mera za novoizdane obveznice poveča na pet odstotkov, se zaradi višjega tržnega donosa nove obveznice cena obveznice s 4-odstotnim donosom praviloma zniža. Trenutne tržne obrestne mere namreč vplivajo na vrednotenje že izdanih obveznic. Tisti, ki obveznico kupi danes, prevzame tveganje, da se njena vrednost na sekundarnih trgih spremeni pred dospelostjo obveznice v plačilo,« je opozoril Polanec.

Po njegovih besedah bi večje število vlagateljev, ki so manj nagnjeni k tveganjem, k nakupom obveznic lahko spodbudili s krajšo ročnostjo, pogostejšimi izplačili obresti – na pol leta – in nekaterimi drugimi prilagoditvami na trgu. »Če bi država izdala dve- ali triletno obveznico in bi jo vlagatelji držali do dospetja, bi poleg kuponov oziroma obresti – na pol leta ali eno leto, odvisno od tega, kako bi bili določeni – prejeli vložen znesek. Depoziti se letno obnavljajo; če jih želiš predčasno prekiniti, lahko v roku enega meseca prejmeš vrnjena sredstva, a v tem primeru brez obresti.« Poskrbeti bi bilo treba tudi za enostavnejše načine nakupa. »Stroški in možni načini kupovanja obveznic bi bili pomembni. Če bi jih lahko kupovali prek okenc, recimo na pošti, na bankah in spletnih platformah, ne pa le prek borze, bi to povečalo možnosti za uspešno izdajo obveznic,« je prepričan Polanec. Za retail obveznice bi bile potrebne tudi davčne prilagoditve. »Ena od možnosti bi bila, da bi se država odpovedala obdavčitvam donosov za retail obveznice, izdane za obnovo po poplavah. S tem bi lahko privabila sredstva iz depozitov, banke pa bi spodbudila k spremembi obnašanja, torej k povišanju depozitnih obrestnih mer«.

Vrednostni papirji so po Polančevem mnenju v primerjavi z depoziti v inferiornem položaju. Obresti od depozitov so obdavčene, če presegajo 1000 evrov, kapitalski dobički iz vrednostnih papirjev, med katere se uvrščajo obveznice in zakladne menice, pa so v vsakem primeru obdavčeni s 25 odstotki. »Če obveznica prinaša 4-odstotni donos in od tega odštejemo davek, je dejanski donos 3-odstoten. Tolikšnega je možno prejeti pri nekaterih bankah,« je dejal Polanec. Neobdavčitev obresti obveznic, s katerimi bi lahko sanirali posledice poplav, bi bila po mnenju Polanca z vidika države bolj ali manj nevtralna. »V primeru uspešne mobilizacije depozitov bi izgubile predvsem banke. Če bi državi iz bančnega sistema uspelo potegniti večja sredstva, bi se banke odzvale s povečevanjem obrestnih mer na depozite.«

Zakladne menice vse popularnejše

Kako z vidika stroškov financiranja izdati retail obveznice, je eno od velikih vprašanj, ki zaposlujejo finančno ministrstvo. »Država se ves čas zadolžuje v tujini, ker je to ceneje. Od držav G7 jih ima pet javni dolg višji od 100 odstotkov BDP, v Sloveniji pa je še vedno 70-odstoten. S tega vidika Slovenija ni toliko tvegana in v tujini lažje pridobiva sredstva. Če bi bil javni dolg višji od 100 odstotkov, bi bilo pridobivanje sredstev oteženo, zato bi morala država bolj motivirati domače vlagatelje. Japonski javni dolg presega dvakratnik BDP, investitorji v državne obveznice pa so pretežno domači investitorji,« je povedal Polanec.

V prihodnjih dneh bo država izdala novo rundo zakladnih menic v višini 130 milijonov evrov. Kolikšna bo obrestna mera, bo znano na avkciji. Poleg bank, ki se ukvarjajo z investicijskim bančništvom – frankfurtska podružnica ameriške investicijske banke Jefferies, Nova KBM, Nova Ljubljanska banka in SKB banka – bo na avkciji lahko sodelovala tudi borznoposredniška hiša (BPH) Ilirika. Kot je povedal njen direktor Igor Štemberger, se bo prvič zgodilo, da bo kakšna slovenska borznoposredniška hiša sploh lahko sodelovala na avkciji. Po pojasnilih finančnega ministrstva lahko fizične osebe na avkcijah sodelujejo le prek primarnih vpisnikov (omenjenih bank in Ilirike), podjetja pa še prek banke Unicredit. Štemberger je dejal, so k vpisu zakladnih menic povabili stranke, fizične osebe in podjetja, ki imajo viške v zadnjem času skoraj neobrestovanih sredstev. »Letošnje izdaje zakladnih menic so popularnejše, kot so bile v preteklosti, še pred dospelostjo pa se jih lahko proda,« je dodal. Za marca izdane zakladne menice, ki dospejo v plačilo v enem letu, je bila na aprilski avkciji obrestna mera določena v višini 3,25 odstotka, na julijski pa 3,69 odstotka. Obrestna mera za zakladne menice, ki so bile izdane pred enim letom in ki v plačilo zapadejo v četrtek, je bila 1,51-odstotna.

Vse zakladne menice Republike Slovenije so uvrščene na Ljubljansko borzo in je z njimi možno trgovati. »Od junija je Nova KBM postala uradna vzdrževalka likvidnosti za izbrane državne zakladne menice in obveznice, zato so vlagateljem lažje dosegljive oziroma je njihova prodaja na borzi lažja,« so povedali na ministrstvu za finance. Imetniki obveznic so praviloma institucionalni vlagatelji. Ti držijo velike pozicije državnih obveznic in za prodajo uporabljajo drugačne prodajne poti, ki so namenjene prodaji velikih pozicij v milijonskih zneskih zgolj med institucionalnimi vlagatelji, so dodali na ministrstvu.