Opus Naceta Bizilja je impozanten – obsega okoli 300.000 fotografij. Na njih so zabeleženi različni družbeni dogodki iz druge polovice prejšnjega in z začetka tega stoletja, od kulturnih do športnih, vsakdanji in veliki zgodovinski trenutki ter množice in posamezniki, s tem da je še posebno rad spremljal politiko. Morda je njegovo fotoreportersko afiniteto do politike napovedala že izkušnja v mladosti. Ko je bil star komaj 18 let, ga je direktor podjetja Foto Slovenija – nekakšne Slovenske tiskovne agencije v malem, saj so po drugi svetovni vojni do začetka sedemdesetih let pokrivali dogodke po vsej Sloveniji in v zamejstvu – Leon Jere poslal fotografirat obisk Leonida Brežnjeva, predsednika prezidija vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze. S fotografijami je direktorja Jereta navdušil in pridobil njegovo zaupanje.
O tem, kako so bile fotografije njegova dobra popotnica v mladih letih, priča še ena Biziljeva zgodba. Leta 1964 je odšel na služenje vojaškega roka v Jugoslovansko ljudsko armado. Za seboj si je v podjetju Foto Slovenija priskrbel barvne fotografije prve konference neuvrščenih iz leta 1961, s katerimi je v Makedoniji opremil vojaški klub, ki ga je vodil. »Oficir si je od presenečenja oslinil prste in potipal fotografijo, da se je prepričal, ali je res barvna,« je Bizilj že pred leti zgodbo pripovedoval Ireni Uršič, muzejski svetovalki iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije, medtem ko sta neprešteto ur prečesavala njegov opus, ki ga je podaril muzeju. Navdušenje oficirja nad barvno fotografijo pa je odzvanjalo tudi v navdušenju nad Biziljem ali vsaj v prizanesljivosti do ustvarjalca, ki se ni želel znajti v vojaških okvirih.