Socialni demokrati so lani jeseni predstavili zakon o spodbujanju gradnje najemnih stanovanj, po katerem bi bilo do leta 2030 zgrajenih 10.000 javnih najemnih stanovanj. Zakon temelji na predpostavki, da najemnina za novo 65 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Ljubljani v povprečju ne bi presegala 350 evrov na mesec. Ko smo koalicijske stranke takrat vprašali, ali so pripravljene predlog podpreti, so v SDS odgovorili, da zakona ne bodo podprli – problem bi reševali drugače. »Ustvariti je treba pogoje, v katerih lahko mladi – in ne samo mladi – svobodno izbirajo kraj, v katerem želijo živeti, graditi in postati lastniki nepremičnin. Treba je olajšati pogoje kreditiranja in ustvariti razmere, ki omogočajo, da mladi ostanejo na podeželju.«

V SDS so na začetku letošnjega marca skupaj z NSi to tudi storili. Po njihovem predlogu zakona o stanovanjski jamstveni shemi bi mladi pri banki lažje najeli stanovanjski kredit, saj bi jim država izdala poroštvo. Gre torej za dva povsem različna pristopa k reševanju stanovanjskega problema, pri čemer so zelo različne tudi posledice za državni proračun. »Gre za največji javni projekt gradnje stanovanj doslej, vreden 1,3 milijarde evrov, v obdobju med letoma 2023 in 2029,« ocenjujejo v SD, medtem ko v SDS in NSi v prvem letu po sprejemu zakona o jamstveni shemi finančnih posledic za proračun ne pričakujejo, nato pa naj bi bilo treba zagotoviti približno tri milijone evrov. Stroka in nevladniki so sicer jasni, da je po letih prepuščanja področja trgu nujna intervencija tako na državni kot občinski ravni.

»Nujen je sprejem davka na nepremičnine. V Sloveniji smo priča absurdni situaciji, ko imamo na eni strani zelo visok davek na plače pa praktično skoraj nič davka na nepremičnine. OECD nas na to opozarja že leta. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča ni ne pravično ne uravnoteženo,« situacijo komentira direktor stanovanjskega sklada mag. Črtomir Remec. In pristavlja: »V naslednjem koraku je treba stremeti k temu, da bi bile mestne občine zavezane zemljiški politiki, ki bi skrbela tako za javno kot za zasebno gradnjo. Dober primer je Slovenj Gradec, kjer so na voljo tako javna najemna stanovanja kot stanovanja za nakup. Primer tudi jasno pokaže, kako lahko politika, usmerjena na dolgi rok, hitro prinese rezultate.«

30.000 stanovanj do leta 2030

Remec sicer obljublja, da bo stanovanjski sklad v skladu z nacionalnim programom do leta 2025 zagotovil 10.000 stanovanj. »Že ta trenutek razpolagamo z nekaj več kot 7000 stanovanji, več kot 2000 pa jih je v fazi gradnje oziroma priprave,« dodaja in opozarja na trenutno izredno visoke stroške gradnje. »Če bi ravnali racionalno, bi morali v tem trenutku vse ustaviti, saj bodo po trenutnih cenah gradnje najemnine nedostopne. Projektov seveda ne bomo ustavili, zato da bi kljub podražitvam ohranili neprofitne najemine, pa si bomo pomagali s 60 milijoni evrov iz načrta za okrevanje.« Stanovanjski sklad je po navedbah Remca zmožen zagotoviti od 500 do 1000 novih stanovanj na leto.

Politične obljube so ne glede na zaostrene razmere in zasičenost gradbeništva obilne. Koordinator Levice Luka Mesec na podlagi analiz opozarja, da bi bilo treba do leta 2030 zgraditi že 30.000 stanovanj. Je to realno? Da, pravi prvi obraz stranke. »Če desnica pravi, da lahko 800 milijonov evrov na leto izgubimo zaradi dohodnine, potem lahko četrtino tega damo za stanovanja za mlade.« Poleg proračunskih sredstev je kot potreben ukrep navedel še izdajo državnih obveznic z nekajodstotnim donosom, s čimer bi za gradnjo stanovanj aktivirali mrtve milijarde varčevalcev na bankah. Podoben predlog je predstavila tudi Demokratična alternativa, ki se je oblikovala okoli ekonomista Jožeta P. Damijana.

Gospodinjstva sedijo na 25 milijardah

Tudi ekonomist Maks Tajnikar se strinja, da je treba pri reševanju stanovanjskega problema aktivirati mrtve rezerve na bankah. »V primeru gospodinjstev govorimo o 25 milijardah evrov. To je ogromno denarja, s katerim bi lahko zagotovili množično gradnjo,« je jasen. Opozarja, da brez vzpostavitve sklada trajnega kapitala ne javna gradnja ne poroštva za kreditiranje ne rešujejo ključnega problema, in sicer finančne sposobnosti prebivalstva. V Sloveniji četrt milijona prebivalcev živi pod pragom revščine, dobrih 60 odstotkov ljudi pa prejema plačo, nižjo od povprečne. »Tisti, ki mislijo, da je treba ljudem dati neke vrste garancijo za kredite, pozabljajo, da ljudje ne bodo mogli vračati kreditov ne glede na garancijo države. Razen če kdo misli, da bodo šli v bankrot in da bo nato država tista, ki bo izplačala prodajalca,« komentira Tajnikar.

»Problem pomanjkanja stanovanj je sistemski, v oči bode predvsem kronično pomanjkanje financiranja javne stanovanjske gradnje, saj je bilo v preteklih letih za gradnjo namenjenih le okoli 0,04 odstotka letnega proračuna. Povprečje v Evropski uniji je 0,54 odstotka, povprečje držav zahodne Evrope pa približno en odstotek,« na poraz javnih politik opozarja Matevž Hrženjak iz Zavoda PIP. Predloge novih gradenj zato podpira, a s pridržkom. »Stanovanjski zakon, ki je bil sprejet takoj po osamosvojitvi, je čez noč ukinil prejšnji sistem financiranja gradnje, to je prispevek za stanovanjsko oskrbo, tega izpada pa vlade do danes niso nadomestile, zato na nepremičninskem in najemniškem trgu vlada 'divji zahod',« je jasen Hrženjak.

Poglabljanje družbene neenakosti

Cene stanovanjskih nepremičnin so se samo lani zvišale za dobrih 15 odstotkov, kar je največ po letu 2007. Najizraziteje so se podražila nova stanovanja, in sicer za več kot petino, rabljena za 18 odstotkov. Še novembra lani je stanovanje v Ljubljani stalo okoli 3000 evrov za kvadratni meter, januarja letos je številka zrasla za skoraj 500 evrov. Mladi oziroma večina populacije s plačo, nižjo od povprečne, v takšnih razmerah v resnici ne more reševati stanovanjskega problema.

»Treba bi bilo začeti vzpostavljati organizacijske infrastrukture in organizacije, ki bi bile sploh zmožne črpati ta sredstva in graditi. Metanje denarja v gradnjo ni dovolj, če ni akterjev in infrastrukture, ki bi ta denar sploh lahko uporabila,« ob tem še opozarja Klemen Ploštajner, sociolog in strokovnjak na področju stanovanjskih politik. Kot nujne dodatne ukrepe med drugim navaja bolj učinkovito rabo obstoječega stanovanjskega fonda, omejevanje najemnin, aktivacijo praznih stanovanj, omejevanje zasebne luksuzne gradnje in spodbujanje investiranja v bolj dostopna stanovanja. Ploštajner poleg operativnih pomislekov v povezavi s stanovanji izpostavlja še poglabljanje neenakosti. »Trenutno ugodna posojila in drage zasebne gradnje pospešujejo neenakost, saj krepijo dostop do premoženja tistim, ki imajo visoke dohodke ali privarčevana sredstva, pri čemer ugodna posojila delujejo kot multiplikator. Zasebna gradnja se prilagaja temu povpraševanju; gradijo se predvsem dražja stanovanja, kar moramo v luči omejenega prostora in okoljske krize razumeti kot nerazumno, nepotrebno in nepravično porabo redkih družbenih virov.«