V Sloveniji imamo trenutno 56 skupnostnih samooskrbnih elektrarn. To je precej več kot pred leti, še vedno pa na tem področju močno zaostajamo za nekaterimi severnimi in zahodnimi državami. V okoljski organizaciji Focus so se skupaj s hrastniško občino lotili vzpostavitve energetske zadruge Zeleni Hrastnik, v sklopu katere trenutno postavljajo prvo »zadružno skupnostno samooskrbno sončno elektrarno« v Sloveniji. »Skupnostna sončna elektrarna bo imela zmogljivost 300 kilovatov in bo postavljena na strehi osnovne šole narodnega heroja Rajka Hrastnik. V projekt bomo vključili lokalne prebivalce, ki bodo na ta račun dobili električno energijo,« je na sedmi nacionalni konferenci Dovolj za vse, ki so jo organizirali v Umanoteri in Focusu, projekt predstavil Tomislav Tkalec iz Focusa.

Administrativne ovire in pomanjkanje znanja

Čeprav je projekt vzpostavitve skupnostne sončne elektrarne že skoraj pri koncu, so se po Tkalčevih besedah v procesu srečali s številnimi ovirami – med drugim z administrativnimi. »Nekaj ovir je na primer pri novi uredbi o samooskrbi. Ni jasno, ali je net metering ali ga sploh ni, kdo bo to določal, ali bo to določal dobavitelj ali bo mogoč kak drugačen način dogovora. Finančne slike za nove projekte trenutno skoraj ni mogoče zgraditi,« je opozoril Tkalec. Kot oviro pri razmahu tovrstnih projektov v Sloveniji je izpostavil tudi pomanjkanje celovitega in razširjenega znanja. »Zelo malo je akterjev, ki vedo, kako te projekte izvesti, in ki se teh projektov tudi lotevajo. Večina akterjev samo čaka na to, kdaj bodo informacije na voljo v zadostni meri, da se bodo lahko takih projektov sami lotili na enak način,« je dejal.

Energetske skupnosti
po vsej državi

Drugače je v sosednji Avstriji, kjer so že leta 2021 v nacionalno zakonodajo prenesli zakonodajni sveženj Čista energija za vse Evropejce iz leta 2019. V okviru tega so pri sosedih sprejeli tudi zakonodajo o energetskih skupnostih, pri čemer ločijo tri vrste energetskih skupnosti. Prva se nanaša na skupno proizvodno enoto in torej zajema primere, kot so stanovalci večstanovanjske stavbe, ki lahko uporabljajo električno energijo iz sončne elektrarne na svoji strehi. Drugi dve vrsti energetskih skupnosti uporabo energije razširjata tudi na gospodinjstva zunaj istega objekta. »Primer druge vrste skupnosti sta osebi z imenoma Maks in Vivian. Maks je lastnik hiše in ima fotovoltaični sistem na svoji strehi, Vivian pa živi v isti občini in kupuje elektriko iz Maksovega fotovoltaičnega sistema,« je pojasnila Bernadette Fina z Avstrijskega inštituta za tehnologijo. »Tretja oblika je energetska skupnost državljanov. Primer te skupnosti sta starša, ki živita v Beljaku, mestu na Koroškem, in imata fotovoltaični sistem na strehi svoje hiše, presežek električne energije iz tega sistema pa v svojem stanovanju uporablja njuna hči, ki živi na Dunaju.« Za tretjo obliko energetskih skupnosti torej v Avstriji ni nobenih geografskih omejitev in se torej lahko razprostirajo po vsej državi.

Prihranki in neodvisnost
od gibanja cen

Po besedah Finove je sicer ključna pri oblikovanju energetske skupnosti izbira primerna cene energije. »Vsi člani energetske skupnosti bi morali imeti koristi od sodelovanja. Energetske skupnosti lahko vpeljejo tudi določene vrste socialnih cen, kjer veljajo posebne cene za gospodinjstva z omejenimi finančnimi zmožnostmi,« je ocenila.

Predstavila je tudi resničen primer prve energetske skupnosti v Avstriji, ki ni geografsko omejena. »Prvi član je stanovanje na Dunaju, ki je samo odjemalec, drugi član pa je proizvajalec, ki ima presežek električne energije iz fotovoltaičnega sistema na enodružinski hiši v Spodnji Avstriji. Ta presežek napaja energetsko skupnost.« Ker gre za družinske člane, se je proizvajalec v tem primeru odločil, da bo presežek elektrike odjemalcu podaril. Ta odjemalec tako z vključenostjo v energetsko skupnost po izračunih Finove na mesec prihrani od 9 do 35 evrov (odvisno od cen elektrike pri dobaviteljih na trgu).

Finova je izračunala tudi, kakšni bi bili prihranki, če bi proizvajalec odjemalcu zaračunal deset centov na kilovatno uro elektrike. »Če to primerjamo s scenarijem s srednje visoko ceno električne energije, ki znaša 35 centov na kilovatno uro, ki bi jo plačali konvencionalnemu dobavitelju, znašajo prihranki za odjemalca v energetski skupnosti v treh mesecih že od 12 do 15 evrov na mesec. Če časovno obdobje razširimo na eno leto, znese to približno 144 do 180 evrov prihranka na leto. To je kar veliko, sploh ker imamo energetsko skupnost s samo dvema članoma. Pričakovati pa je, da ko bo v skupnosti sodelovalo več članov, se bo stanje na splošno še izboljšalo,« je poudarila Bernadette Fina.