Mojca Mihelič delovne izkušnje v vzgoji in izobraževanju nabira že 38 let. Čez dve leti se bo lahko upokojila, česar se po tihem veseli, po drugi strani pa njene oči, ko beseda nanese na učiteljski poklic, še vedno iskreno zažarijo. Tega, da je biti učitelj čedalje zahtevnejše, a je še vedno tudi izjemno izpopolnjujoče, ne skriva. Pravi, da gre za poslanstvo, morda celo diagnozo ali vrsto zasvojenosti, učiteljski poklic pa je zanjo najlepši na svetu tudi zato, ker je nenehno v stiku z otroki.

»Ti so namreč še vedno prvinski in še niso omadeževani z raznimi računicami in manipulacijami. Otroci so zelo odkriti in pošteni, včasih tudi zelo surovi, ampak to so – otroci. Čudovito je delati z njimi, tudi takrat, ko nam žrejo živce,« nam zaupa energična sogovornica. Čeprav jo je od malega veselilo delo z otroki, je bila njena prvostopenjska diploma iz pedagoške smeri matematike in fizike šele prva stopnica na poti do zaposlitve na osnovni šoli. Dvajset let je delovala kot učiteljica matematike in fizike, od leta 2000 opravlja tudi vodstvene funkcije. Zadnjih 18 let je ravnateljica OŠ Danile Kumar, ene največjih slovenskih osnovnih šol, od lanskega novembra pa je tudi na čelu združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, ki združuje več kot 600 članov.

V čem so se otroci najbolj spremenili v minulem obdobju? V socialnih veščinah, je jasna ravnateljica. Po njenih besedah je bilo včasih normalno, da so si učenci pomagali pri prepisovanju snovi in so si posojali zvezke, ko je bil kdo bolan: »Na igrišču so se otroci skupaj igrali, zdaj ni več tako. Danes moramo šolniki sami organizirati, da dobi bolni otrok šolske zapiske, ker vrstniška podpora ni več samoumevna, otroke pa redko vidimo igrati se zunaj, saj imajo svoje popoldneve zapolnjene z aktivnostmi za ekrani ali zunaj doma.« Miheličeva meni, da ob tem ne gre za nikogaršnjo krivdo, ampak za spremembe v družbi. Tudi z digitalizacijo, za katero smo menili, da si bomo življenje poenostavili, poudarja, smo zadeve zakomplicirali.

Sogovornica ugotavlja, da so otroci danes preveč občutljivi tudi zaradi preveč zaščitniškega odnosa svojih staršev. Zaradi tega ne zmorejo razviti občutka za lastno organiziranost in varnost, vse to pa potencira invalidnost otrok v smislu nezmožnosti samostojnega življenja v tem svetu. Zadnja leta morajo denimo učitelji staršem prvošolcev na roditeljskem sestanku dodatno pojasniti, da od otrok, ki vstopajo v šolo, pričakujejo, da si znajo zavezati vezalke in obrisati ritko po veliki potrebi.

Šolniki ne stavkajo in ne puščajo otrok pred vrati

»Tudi učitelji smo samo ljudje, ki delamo napake in imamo slabe dneve. Tudi v našem poklicu so izjemni posamezniki in tudi takšni, za katere bi bilo bolje, da bi učiteljski poklic zapustili. V povprečju pa še vedno občudujem šolnike, kaj vse zmorejo znotraj tega norega sistema, ki je tako zelo dušeč, omejujoč in demotivirajoč za zaposlene,« je brez dlake na jeziku ravnateljica. Glede napovedanih sprememb v novem šolskem letu, ki naj bi jih med drugim prinesla novela zakona nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja (NPVI), pravi, da nima kristalne krogle: »Eno je tisto, kar pričakujemo, drugo je tisto, kar potrebujemo, tretje pa je tisto, kar se bo zgodilo. Moje mnenje je, da se ne bo zgodilo nič.«

Še nekaj je, meni ravnateljica, ki se že leta zavzema za posodabljanje izvajanja osnovnošolskega programa: »Pouk v osnovni šoli mora temeljiti na osnovnih temeljih. Neumnost je, da otroke učimo na kilograme podatkov, namesto da bi dajali prednost učenju odnosa do dela in okolice, sodelovanju in medsebojnemu spoštovanju.« Pa se šolsko ministrstvo tega zaveda? »Za tega pogosto ne vemo, da sploh obstaja. Izobraževanje je samo po sebi umevno in zanj se ni treba zanimati. V šolstvu vse teče, šolniki ne stavkamo in ne kričimo, z nami se ni treba ukvarjati. Mi namreč kljub neznosnim razmeram še kar naprej delamo, saj otrok ne moremo pustiti pred vrati šol ali jim reči, da naj gredo na drugo šolo, ker danes nimamo učitelja matematike,« izpostavi sogovornica.

Tega, da se obveznosti šolnikom nalagajo iz leta v leto tudi zato, ker si jih pustijo nalagati in ne znajo reči, da zdaj je pa res dovolj, ne zanika. Sprašuje se, ali se morda prav zaradi zakonskih ovir pri delu dogajajo množični odstopi ravnateljev. Pred dvema letoma je bilo denimo zamenjanih kar 177 ravnateljev, ki so odstopili s položaja funkcije ali niso kandirali za nov mandat, a kaj, ko se ob to skorajda nihče ne obregne. »Morda pa bi morali vseeno udariti po mizi, tako kot so naredili sodniki in zdravniki. Pa tukaj ne govorim o naših plačah, ampak o slabih delovnih pogojih. Veste, pri nas improviziramo tudi tako, da sama kljub vodenju ene največjih slovenskih osnovnih šol v primeru odsotnosti učitelja matematike poučujem učence ta predmet.«

Otroci ne smejo biti pridni

»Stanje v šolah je resnično alarmantno. Smo na vlaku, ki je začel drveti navzdol, zato je zadnji čas, da obrnemo smer,« opozarja sogovornica. Na vprašanje, kaj je tisto, kar v slovenskem javnem šolstvu najbolj potrebujemo, sogovornica izstreli, da sta to mir in gotovost šolskega sistema: »Vlada razpravlja o NPVI do leta 2033, pred nami pa je leto 2025. Do takrat, ko naj bi spremembe začele veljati, se bo morda spet zamenjala politika in maratonci bomo tekli nov krog ...« Tudi zato si Mojca Mihelič prizadeva, da bi se veljaki čim prej odločili, ali jim je mar za izobraženo ljudstvo oziroma otroke, ki bodo videli prihodnost, ali bi raje imeli apatično mlado populacijo, pred katero bodo množice vsebin, ki bodo podrobno predpisane v učnih načrtih.

Želi si, da bi otroci verjeli v to, da soustvarjajo prihodnost, in pravi, da jim v šolah to lahko ponudijo: »Če nam vlada to dovoli, nas ne omejuje s tisoč in enim predpisom ter nam šolnikom dovoli, da opravljamo svojo stroko. Le tako bomo otroke spodbujali h kritičnemu razmišljanju in ne bomo spodbujali le njihove pridnosti, ki je mimogrede prepovedana beseda na naši šoli. Le kako naj se namreč otrok razvije v odraslega, ki bo mislil s svojo glavo, če mora biti priden?«