V zadnjih mesecih se je na straneh črne kronike znašlo vse več mladoletnikov bodisi v vlogi storilca bodisi žrtve. Pustimo ob strani ekstremni primer iz Škofje Loke, ko naj bi sin z nožem pokončal mamo, in se osredotočimo na medvrstniško nasilje. Za učence ene od koprskih osnovnih šol začetek leta ni bil prav nič prijeten. Po neuradnih informacijah so namreč prejeli grožnje trinajstletnika, da jih bo »vse pobil«, na seznamu tistih, s katerimi naj bi imel namen obračunati, so se znašli tudi učitelji. Čeprav so ga prijavili, je nekaj dni pozneje na stranišču s kladivom udaril sovrstnika, hujše posledice je uspelo preprečiti dežurnemu učitelju. Osumljenca so umaknili iz šole in domačega okolja, z učenci višje razredne stopnje so se pogovorili. Le nekaj dni zatem je v Sežani šestošolec, tarča zbadljivk in napadov na spletu in v razredu, v šolo prišel oborožen z nožem, da bi se ubranil pred vrstniki. Orožja na srečo ni uporabil.

Število kaznivih dejanj, pri katerih sta bila tako osumljeni kot žrtev mladoletna, se je lani približalo številu, značilnemu za čas pred pandemijo. V primerjavi s predlanskim letom je policija lani obravnavala okoli četrtino več tovrstnih kaznivih dejanj – leta 2022 so obravnavali 296 primerov, leta 2021 jih je bilo 216, leta 2020 pa tristo. V predkoronskem letu 2019 so policisti obravnavali 390 primerov, leta 2018 pa 263. Navedena policijska statistika poleg različnih kaznivih dejanj z elementi nasilja sicer zajema tudi neupravičeno slikovno snemanje, tatvine, prikazovanje, izdelavo, posest in posredovanje pornografskega gradiva ter preprodajo in omogočanje uživanja prepovedanih drog.

Pet najstnikov na mlajšega učenca

Da je število primerov medvrstniškega nasilja v času izvajanja ukrepov za zajezitev širjenja okužb z novim koronavirusom upadlo, ni prav nič nenavadno, saj učencev in dijakov daljše obdobje ni bilo v šoli. Podoben padec so na policiji zaznali tudi na drugih področjih kriminala. A že kmalu po vrnitvi mladoletnikov v šolske klopi smo lani poročali o več incidentih – januarja je dijak prvega letnika celjske srednje šole s škarjami napadel profesorico, nekaj dni kasneje je mladoletni dijak na eno od srednjih šol na Obali prinesel pištolo za airsoft, da bi jo pokazal sošolcem, nekaj mesecev kasneje pa je 14-letnik na osnovno šolo Žužemberk prinesel pištolo, s katero je po nesreči poškodoval 13-letnika. Policisti so na eni od koprskih osnovnih šol obravnavali še primer, ko je devetletnik po prepiru izvlekel olfa nož in z njim zagrozil osemletni deklici. Največ smo lani poročali o pretepu za ljubljanskim Bežigradom, ko je oktobra trinajstletnika napadlo pet leto ali dve starejših najstnikov. Pričakali so ga v bližini šole, ga s pestmi boksali v obraz, pa tudi brcali po celem telesu, ko je že obležal na tleh. Napad so snemali, žrtvi pa zagrozili, naj drži jezik za zobmi. Napad so dan kasneje, ko je zanj izvedel žrtvin oče, prijavili policiji. Skupina nasilnih najstnikov naj bi že dlje časa ustrahovala učence, eni od prejšnjih žrtev naj bi po napadu še obrili glavo in jo tako prestrašili, da ni spregovorila vse do drugega napada. »Policisti so leta 2022 najpogosteje obravnavali kazniva dejanja nasilništva, sledijo povzročitve lahkih telesnih poškodb in grožnje,« so sporočili z generalne policijske uprave (GPU).

V marsikateri družini
ni vse tako idealno

Povodi za medvrstniško nasilje so lahko zelo različni. »Razlogi za nasilna dejanja so različni, od potrebe po dominantnosti, lahko je nasilje posledica vzgoje ali videnih vzorcev v družinskem okolju, ali pa gre zgolj za dokazovanje in postavljanje pred drugimi,« svoja opažanja opisujejo na GPU, kjer hkrati opozarjajo, da ne gre zanemariti niti psihičnega in spletnega nasilja, ki ju policijska statistika ne spremlja, vseeno pa lahko podobno ali celo povsem enako prizadeneta žrtve.

Upokojeni profesor mariborske fakultete za varnostne vede, psiholog dr. Peter Umek razlaga, da so tudi mladi nasilneži pogosto v stiski. »Lahko so v stiski zaradi družinskih razmer. V marsikateri družini ni vse tako idealno, kot se zdi na zunaj. Lahko so na primer pritiski očeta ali pritiski celotne družine, ki pričakuje dober uspeh v šoli,« pravi dr. Umek, specialistka klinične psihologije in direktorica ljubljanskega svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše dr. Mateja Hudoklin pa dodaja, da je bilo veliko nasilnih mladih tudi samih deležnih nasilja: »V večini primerov so bili sami najprej žrtve, nato pa se je nadaljevalo z nasiljem do drugih. Različne študije kažejo, da je takšnih kar 80 do 90 odstotkov.«

V ljubljanskem svetovalnem centru ocenjujejo, da je medvrstniško nasilje pojav, ki je prisoten že od nekdaj, v zadnjem desetletju pa se pojavlja tudi na spletu oziroma družbenih omrežjih. Pozornost javnosti vzbudijo posamezni izredni dogodki, vendar nasilja med mladimi po oceni Hudoklinove v resnici ni nič več kot v preteklosti, niti ni bolj intenzivno.

Kljub temu pa je nasilja vsekakor preveč, saj pri žrtvah pusti posledice. Kot razlaga Umek, lahko žrtve razvijejo strah pred šolo, strah pred vrstniki ... »Tudi same se lahko začnejo zatekati k 'neumnostim', k odklonskemu vedenju,« opozarja Umek. Šibkejši se lahko pridružijo nasilnim skupinam, tolpam, in potem skupaj terorizirajo druge izstopajoče posameznike ali vrstniške skupine.

Večina nasilnežev je bila
najprej žrtev

Nasilje se lahko stopnjuje do različnih stopenj intenzivnosti in tudi različno dolgo traja. »Pri večini, denimo treh četrtinah otrok, ki so vpleteni v nasilje, se nasilje preneha, ko se vplete policija ali druge institucije. Pri četrtini pa ne, in pri teh mladoletnih prestopnikih je pogosto zadaj kakšen globlji razlog,« opaža Hudoklinova. Pri tistih, ki z odklonskim vedenjem nadaljujejo, se lahko slednje stopnjuje tudi do hujših prestopkov z daljnosežnimi posledicami. »Pri otrocih in mladostnikih frontalni del možganov še ni povsem razvit. Po eni strani lahko že zelo dobro načrtujejo svoja dejanja, posledic pa se še ne zavedajo dovolj,« pripoveduje Umek in dodaja, da nasilje zaznamuje tudi storilca, ne samo žrtve.

Krivce za odklonska ravnanja otrok in mladostnikov v zadnjem času nekateri iščejo tudi v omejitvah, ki so jih bili deležni v obdobju epidemije covida-19. Toda novi koronavirus ni kriv za vse. »Epidemije ne vidim kot dejavnika, ki bi povzročil porast nasilja. Je pa res, da lahko mladi, ki zaradi šolanja na domu in drugih omejitev niso mogli razvijati socialnih veščin, razvijejo znižano frustracijsko toleranco,« ocenjuje psihologinja.

Kljub temu, da v šolah in družbi sicer velja oziroma naj bi veljala ničelna toleranca do nasilja, se tako Umek kot tudi Hudoklinova strinjata, da v praksi še zdaleč ni tako in da nekateri starši še vedno menijo, da so grožnje in pretep normalen del odraščanja. »Odrasli nasilju med otroki in mladostniki še vedno pogosto pripisujejo premajhen pomen. Še vedno si mislijo, da se bodo otroci že zmenili med sabo, in se ne zavedajo teže nasilja. Predvsem težko razumejo, da ima tudi nasilje prek spleta (verbalno oziroma psihično, op. p.) podobne posledice kot nasilje v živo,« pravi Hudoklinova, ki pa hkrati razume, da je senzibilizacija proces in da sprememba miselnosti terja svoj čas in izobraževanje.