Del javnosti je pred kratkim razburil podatek, da Slovenija kupuje izraelske protioklepne raketne sisteme spike. Glede izvora opreme ministrstvo za obrambo (MORS) sicer vztraja pri stališču, da to kupuje pri nemškem proizvajalcu Eurospike, ki je v večinski lasti nemških podjetij Rheinmetall in Diehl Defence. Gre za licenčno proizvodnjo raket, razvitih pri izraelskem nacionalnem orožarju Rafael, ki je hkrati 20-odstotni solastnik omenjene nemške družbe. MORS je tovrstne rakete kupil tudi v letih 2022 in 2023, tako preko Natove agencije NSPA kot samostojno, dodatni nakupi pa so načrtovani še vsaj za naslednji dve leti. Proti nadaljevanju nakupov raket spike sta vlado pozvali tudi koalicijski stranki Levica in Socialni demokrati.
Zakaj menjava sistemov ni enostavna?
Čeprav je bila prva odločitev o nakupu sistema spike sprejeta že leta 2004 in ne gre za novost v oborožitvi Slovenske vojske, pa je v kontekstu krvavega dogajanja na Bližnjem vzhodu postal nakup tovrstne opreme za del politike in javnosti sporen. Zato se odpira vprašanje, ali bi bilo mogoče te sisteme nadomestiti s sistemi drugih proizvajalcev, ki bi bili prav tako primerni za potrebe Slovenske vojske. »Na trgu je več različnih sistemov za protioklepni boj, vendar nobeden ni tako učinkovit kot spike. Upoštevati je tudi treba, da je spike v operativni uporabi v Slovenski vojski že skoraj dve desetletji, da so standardizirani vsi postopki usposabljanja in da je urejena logistika, ki zajema redna preverjanja kakovosti, podaljšanje življenjske dobe, servisiranje in popravila, vse preko Natove agencije za nabave NSPA. Zamenjava tega sistema z drugim ne bi bila racionalna, saj bi zahtevala velike dodatne stroške,« pojasnjujejo na MORS, kjer ne razkrivajo, koliko sistemov spike že ima Slovenska vojska, saj da gre za operativni podatek, ki ni javen.
Kakšne so možne alternative?
Nekdanji državni sekretar na MORS dr. Klemen Grošelj pojasnjuje, da so na zahodu trije ključni ponudniki tako imenovanih ustreli-in-pozabi sistemov (fire-and-forget). Poleg izraelskega sistema spike sta to še ameriški javelin in francoski akeron MP. Z logističnega vidika je razumljiva težnja ministrstva k čim bolj enotnim sistemom za protioklepni boj, pravi Grošelj, bi si pa morali po njegovem mnenju s taktičnega vidika postaviti tudi vprašanje, ali je smotrno opiranje na samo eno tehnologijo in zgolj enega dobavitelja: »Sicer resda veliko evropskih držav počne enako, hkrati pa jih mnogo uporablja tudi dva ali tri različne protioklepne sisteme.«
O tem, ali bi morala vlada opraviti etični premislek o nakupu teh sistemov, Grošelj meni: »Glede na stališča predsednika vlade in slovenske zunanje politike bi predvideval, da bodo prekinili vojaško sodelovanje z Izraelom. Sem pa realist, saj so v mnogih zahodnih sistemih komponente izraelskega izvora. S tega vidika je to neuresničljiv cilj. Politika bi morala odkrito povedati, da gre za pragmatično odločitev in da v tem trenutku ne morejo prekiniti teh nabav.«
Zunanjepolitični nauk izraelskih raket
Tudi Grošelj izpostavlja, da glede na razvojne programe, ki so bili uvedeni v Slovenski vojski, vse temelji na sistemu spike, ki po njegovi oceni trenutno nima alternative. »Vprašanje načelnosti politike, ki na eni strani obsoja napade Izraela, hkrati pa od njega kupuje vojaško opremo, se pojavi, ko nastopi realpolitika namesto piar politike, ki smo jo doslej gledali. To je tudi zunanjepolitični nauk te zgodbe – vedno je treba najprej pogledati slovenske nacionalne interese in temu ustrezno voditi zunanjo politiko.«
Sociolog dr. Marko Kržan, ki podrobno spremlja slovenske nabave vojaške opreme, pa opozarja, da Slovenija z nakupom orožja izraelskega izvora financira izraelsko vojaško industrijo: »Brez katere izraelske sile ne bi mogle izvajati hudodelstev na ozemljih, ki jih nezakonito okupirajo, in v sosednjih državah.« Čeprav s finančnega vidika ne gre za velike nabave, pa so te po Kržanovi oceni moralno in pravno nesprejemljive.
Pri tem izpostavlja še problem kapitalskih povezav v orožarski industriji: »Pri raketah spike vidimo, kako močno je vojaškoindustrijski kompleks članic Nata prepleten z izraelskim. Orožje izraelske državne korporacije za zahodni trg izdeluje podjetje, katerega solastnika sta poleg izraelskega Rafaela še dva nemška orožarska giganta. Takšna kapitalska povezanost je eno od jamstev, da članice Nata nikoli ne bodo uvedle sankcij proti izraelski oborožitveni industriji.«
