Ne moremo si zatiskati oči: proizvodna cena elektrike iz Teša je danes približno dvakrat višja od prodajnih cen le-te in v nobeni perspektivi ni videti, da bi se to razmerje utegnilo spremeniti. Od 150 do 200 milijonov negativnega poslovnega izida na leto pa je toliko, da tega ne prenese noben lastnik niti ne kupec tega »produkta«. Kako je do takšne diskrepance prišlo, je vprašanje, ki bi terjalo pravi roman, da bi našli odgovore, a na neki točki je bilo agonijo nujno presekati.
Zaprtje Teša ima v osnovi tri dimenzije. Preoblikovanje v Termoelektrarno-Toplarno Šoštanj (Te-Toš kot analogija z imenom ljubljanske toplarne) in zaprtje dela, vezanega na proizvodnjo elektrike, bo še najmanj boleče v energetskem delu, čeprav podatek, da Teš proizvede tretjino slovenske elektrike, navidez zveni strašljivo. Toda že oktobra in novembra 2022 sta bila recimo hkrati izključena tako Jedrska elektrarna Krško kot TEŠ 6, pa to ni vplivalo na preskrbljenost prebivalstva, niti na končne cene elektrike – od tedaj pa sta minili že skorajda dve leti in pospešena solarizacija Slovenije je prinesla veliko novih »proizvodnih kapacitet« v državo in še veliko več jih bo lahko, če bo prenova elektroomrežja temu lahko sledila.
Preberite: TEŠ 6 tik pred stečajem, vlada ga rešuje z interventnim zakonom
Druga dimenzija, finančna, tudi ni posebej boleča. Država je za izgradnjo Teša pred desetimi leti najela 440 milijonov posojil, od česar jih je ostalo za plačilo še 285. V primeru popolnega zaprtja TEŠ bi bilo treba poroštvo nemudoma unovčiti. Tako pa ima država še nekaj časa, da si to kreditno breme ustrezno olajša, če že neposrednega finančnega prihranka ni. Res pa bodo celotni stroški tega »zelenega prehoda« v Tešu na koncu visoki, relativno tvegani in jih ta hip tudi še nihče ne zna zares sešteti.
Tretji problem pa je najhujši, in zgolj na tega se je včeraj obesil minister Kumer, ko je utemeljeval idejo o zaprtju Teša: to je socialni vidik. Ki zajema dve kruti dejstvi, da Teš ogreva 35 tisoč ljudi v Šaleški dolini, ki nimajo nobene alternative za ogrevanje, hkrati pa Teš in Premogovnik Velenje kot primarni dobavitelj goriva zaposlujeta približno 2500 ljudi. Oboje je izjemna osnova za socialno bombo, zato se zdi ideja, da bi Teš poslej služil prvenstveno (ali samo še) kot toplarna za to dolino, dokler se ne najde alternativa, zaposloval pa bi velik del dosedanjega kadra, ki bi ga z leti lahko pametno zmanjševali, precej privlačna. Je pa s tem problem socialnega reševanja Šaleške doline zgolj preložen in odložen, pravi ukrepi še morajo priti na mizo.
Ko bodo pred vhodom v bivši Teš zamenjali table in obesili napis Te-Toš, bo tudi čas za temeljito analizo, kaj je šlo narobe, da je ta državna energetska naložba nasedla kot nekdaj slavni jugoslovanski »obrati«. Pa ne da bi iskali krivce, ampak da bi se kaj naučili – ne pozabimo, pred nami je energetska naložba stoletja, izgradnja drugega bloka jedrske elektrarne, ki bo stala desetkratnik Teša 6, finančne posledice morebitnega zloma tega projekta pa bi zato lahko globoko prizadele tudi celotne državne finance. Če smo in bomo Teš 6 nekako preživeli, pa podobnega scenarija v Krškem ne bi več.
