Premoženjska škoda avgustovskih poplav se po zadnjih ocenah giblje od pet do sedem milijard evrov. Vlada Roberta Goloba si denar za sanacijo obeta tudi iz naslova obveznega solidarnostnega prispevka, ki je del nedavno sprejetega interventnega zakona. Ocenjeno je, da bi v prvem letu na takšen način zbrali okoli 156 milijonov evrov. Je vlada udarila mimo? Ne – kaže javnomnenjska spletna anketa Ninamedie s konca avgusta. Anketiranci, bilo jih je 1268, so se s 65 odstotki glasov strinjali, da bi morali za odpravo posledic poplav po svojih močeh prispevati vsi državljani. Kar 44 odstotkov bi podprlo tudi predlog, da bi v ta namen vsi zaposleni in upokojenci prispevali en odstotek svojega letnega dohodka. Za dve odstotni točki je bilo sicer več tistih, ki tega ne bi podprli.
Pripravljenost državljanov pomagati je torej visoka in daje vladnemu ukrepu legitimnost. Ne samo zaradi siceršnje nenaklonjenosti državljanov dodatnim dajatvam, ampak tudi z vidika tega, kdaj je bila anketa izvedena. Udeležence so spraševali tri tedne po poplavah, kar pomeni, da čustveni naboj ni bil več takšen dejavnik, kot bi bil, če bi ljudi o tem spraševali neposredno po ujmah, ko so v javnosti odmevale grozljive podobe poplav. Rezultati kažejo na to, da je vlada kljub kritikam ravnala v skladu s politično kulturo solidarnosti Slovencev. Ta se je pokazala že neposredno po poplavah, ko se je ob solidarnostnem dnevu na prizadeta območja formalno organizirano odpravilo 15.000 ljudi, neprijavljenih pa še mnogo več.
To potrjujejo tudi podatki zbranih donacij. V Rdečem križu Slovenije jim kljub številnim podobnim izrednim dogodkom v zadnjem desetletju po njihovih navedbah tako visokega zneska še ni uspelo zbrati. Do vključno prvega septembrskega ponedeljka so od pravnih in fizičnih oseb prejeli 2,8 milijona evrov. V Slovenski karitas pa so z donacijami posameznikov, podjetij in ustanov zbrali celo 5,3 milijona evrov.
Izstopata Gibanje Svoboda in SDS
Ko gledamo anketne rezultate po političnih preferencah, strižejo ven podporniki SDS in Gibanja Svoboda. S tem, da naj pomagajo po svojih močeh vsi državljani, se je strinjalo 48 odstotkov, proti pa je bilo 47 odstotkov tistih, ki bi volili SDS. Na prvo vprašanje je medtem pritrdilno odgovorilo 80 odstotkov podpornikov Svobode. Enako velja tudi za SD in Levico, med podporniki NSi pa je takšnih, ki so soglašali, 60 odstotkov. Podoben trend se je pokazal tudi pri drugem vprašanju. Da naj vsi zaposleni in upokojenci eno leto prispevajo en odstotek dohodkov, se je strinjala dobra petina tistih, ki bi volili SDS, pri čemer je bila podpora predlogu znova izrazito višja pri podpornikih Svobode (63 odstotkov), Levice (61 odstotkov) in SD (67 odstotkov).
Ko govorimo o križanju po demografskih podatkih, je najzanimivejši trend odgovorov glede na starost. Pri obeh vprašanjih se je pokazalo, da se delež tistih, ki so odgovorili pritrdilno, dviguje s starostjo. Pri vprašanju, ali bi morali po svojih zmožnostih prispevati vsi, je z da odgovorilo 74 odstotkov, starejših od 60 let, kar je za devet odstotnih točk več v primerjavi z vsemi odgovori za pri tem vprašanju. V tej starostni skupini je prav tako izstopala podpora predlogu, da naj vsi zaposleni in upokojenci za sanacijo poplav prispevajo en odstotek letnega dohodka (52 odstotkov za). Zanimivo bi bilo sicer videti tudi podatke glede na kupno moč, a teh anketa žal ni zajela. Spletna anketa je sicer neoporečna, saj je z metodologijo zagotovljeno, da ustreza demografskim značilnostim slovenske populacije.
V času prejšnje države so sicer kot mehanizem, s katerim so obnovili lokalno infrastrukturo, poznali tako imenovane samoprispevke, o katerih se je glasovalo na referendumu. Z velikimi samoprispevki v Ljubljani v letih 1971, 1976 in 1981 so recimo zgradili marsikateri vrtec in šolo, prizidek, telovadnico. Danes je sicer referendumsko odločanje glede davčnih obveznosti z ustavo prepovedano. Nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič je za Dnevnik glede prispevka v političnem smislu dejal, da država s takšnimi ukrepi navzven kaže, da deluje resno in v skladu z lastnimi ocenami škode. »V nasprotnem primeru bi lahko izpadlo, da so te ocene namenjene zgolj tistim iz tujine, ki jih prosimo za pomoč. Prva, ki je najbolj odgovorna za popravljanje škoda, je namreč država sama. In če tega ne demonstrira, potem ne more računati na vsestransko podporo drugih.«
