Številni prebivalci, ki si zdravnika ne morejo izbrati v domačem kraju, so prisiljeni v iskanje drugih možnosti. Nekateri se uspejo za vpis dogovoriti le s precej oddaljenimi ambulantami. Pri čemer pa lahko, kot kaže, v uri stiske še enkrat potegnejo kratko. Ljubljanski zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj je nedavno obravnaval izkušnjo prebivalca glavnega mesta, ki ima osebnega zdravnika v Slovenskih Konjicah. Ko pa je zaradi nenadnih težav potreboval pomoč dežurne službe, ga v Ljubljani niso želeli sprejeti, je Sušelj povzel bolnikove navedbe.
Geografsko načelo, ki ga je
povozil čas
To ni bil edini primer, ko so Sušlja pacienti opozorili, da jih osebje v dežurnih službah v nuji pošilja v oddaljene kraje, kjer imajo osebne zdravnike. »Če je bila dežurna služba prej tam, kjer je bil tudi posameznikov zdravnik, zdaj marsikdaj ni več tako. Zato se zastavlja vprašanje, ali je načelo, da naj posameznik obiskuje dežurno službo v kraju svojega osebnega zdravnika, še smiselno,« je dejal. Ljudje si osebne zdravnike zunaj svojega kraja bivanja zdaj pogosto izbirajo v sili, ugotavlja Sušelj, kar bi morali po njegovem v prihodnje upoštevati tudi pri dostopu do dežurne službe pod okriljem zdravstvenih domov. Kar je ne nazadnje pomembno tudi zato, da ne bi bila gneča na slovenskih urgencah še večja.
Otežen dostop do zdravnikov v osnovnem zdravstvu lahko ogrozi življenja, je opozoril Sušelj. »To se zgodi tudi, ko ljudje na primer ne morejo niti do recepta,« ugotavlja. V zadnjih tednih na javne zdravstvene zavode letijo očitki o uravnilovki pri dohodkih zaposlenih, v igri pa so dodatne koncesije. Vseeno se po oceni zastopnika v Sloveniji ne bi smeli prenagljeno odreči dosedanjemu načinu delovanja v zdravstvenih domovih. »Če bomo stavbe zdravstvenih domov namenili kakšni drugi dejavnosti in bodo ambulante družinskih zdravnikov razkropljene, nas utegne še zelo boleti glava. Ambulante je smiselno ohraniti na isti lokaciji,« poudarja Sušelj, ki je nekdanji generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zdravstveni domovi niso samo seštevek tamkajšnjih ambulant, je poudaril, ampak med drugim olajšajo posvetovanja med zdravniki. Pomembno pa je, da so blizu posameznikovega bivališča, je dodal. Koncept zdravstvenega doma je, čeprav je treba v tem primeru bolje urediti nagrajevanje prizadevnejših zaposlenih, po oceni Sušlja še vedno zelo dober. V sosednji Avstriji so, ker so bile njihove ambulante zelo razdrobljene, osnovno zdravstvo na primer že združevali pod okriljem večnamenskih stavb, je ponazoril.
Kako do ločitve nujne pomoči in družinske medicine?
Z dogajanjem v osnovnem zdravstvu so tesno povezane razmere v nujni medicinski pomoči. Osnutek sprememb, ki jih pripravljajo na zdravstvenem ministrstvu, je obudil strahove pred ukinjanjem sedanjih točk nujne pomoči v številnih krajih. »Delovanje urgentnih centrov ni poenoteno. Če jih kadrovsko in organizacijsko ne poenotimo in ne okrepimo, se nam tam obeta huda kriza,« je v torek ugotavljal minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Spremembe, ki jih pripravljajo, pa po zagotovilih ministra ne bodo takšne, kot jih napoveduje osnutek. Bojazni manjših zdravstvenih domov in županov so odveč, je zagotovil: »Iščemo strokovni konsenz za razmejitev dela družinske medicine, specialistov urgentne medicine zunaj urgentnih centrov in specialistov, ki pokrivajo ambulante v urgentnih centrih.« V urgentnih centrih danes obravnavajo številna stanja, ki tja ne sodijo, je spomnil Bešič Loredan.
Da je treba nujno medicinsko pomoč ločiti od dela družinskih zdravnikov, je že septembra opozoril razširjeni strokovni kolegij za družinsko medicino, ki ga vodi dr. Danica Rotar Pavlič. Ta najvišji strokovni organ za družinsko medicino je hkrati poudaril, da v nekaterih predelih Slovenije delujejo ambulante, ki so odmaknjene od urgentnih centrov in jih je treba ustrezno opremiti.
