Primer zdaj že nekdanjega primorskega policista Boruta B., ki je enega izmed prebežnikov po krivem določil za tihotapca ljudi, pozneje pa je bil obsojen zaradi maltretiranja mladoletnikov, od katerih je med drugim izsiljeval izjave, še zdaleč ni osamljen. Zgodba iranskega državljana, ki je bil zaradi spornega ravnanja policista po krivem priprt poldrugo leto, je povedna tudi z vidika, da sta bila tožilstvo in prvostopenjsko sodišče preveč zaupljiva do njegovih navedb v postopku.

Policisti so vešči
pričanjana sodišču

Kot razlaga ljubljanski odvetnik in strokovnjak za kazensko pravo dr. Blaž Kovačič Mlinar, je na sodiščih pogosto mogoče slišati mantro, da so policisti kot uradne osebe vredni zaupanja, hkrati pa nimajo nobenega motiva, da bi v postopkih lagali. A to ni vedno res. Kot ocenjuje Kovačič Mlinar, nekateri v postopku naredijo napako, ki jo hočejo potem na vsak način popraviti s prirejanjem okoliščin, včasih pa jih vodi miselnost, da cilj – sicer povsem legitimen – opravičuje sredstva. »Policisti so vešči pričanja na sodišču. So profesionalne priče in vedo, kako nastopiti na sodišču, na pričanje se tudi temeljito pripravijo. Zato menim, da bi morala sodišča več pozornosti nameniti obravnavi pričanj policistov,« pravi Kovačič Mlinar, ki ima občutek, da sodišča na višjih stopnjah pričevanja policistov presojajo bolj kritično od prvostopenjskih.

Na enem izmed najodmevnejših sojenj zadnjih let, v zadevi Balkanski bojevnik, je vrhovno sodišče pravnomočno obsodilno sodbo v veliki meri razveljavilo prav zato, ker ni verjelo pričanju kriminalista, da je podatke o telefonu prvoobtoženega Dragana Tošića našel na spletu, saj njegova telefonska številka ni bila nikjer objavljena. Zato je sklenilo, da je policija do nje prišla na nezakonit način. Odvetniki obdolženih so bili tedaj prepričani, da je policija do njegove telefonske številke prišla z nezakonito uporabo IMSI-lovilca.

Kolegom krijejo hrbet

Na posebnem oddelku specializiranega državnega tožilstva, ki je pristojen za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili, pravijo, da vsako leto prejmejo več kazenskih ovadb zoper policiste zaradi sumov krive izpovedbe in krive ovadbe, obsojenih pa praktično ni.

»Med potekom narokov na sodiščih se državni tožilci pogosto srečujemo z lažno solidarnostjo, ko policisti izjave prilagodijo tako, da koristijo poklicnemu kolegu, torej policistu, ki je obdolžen. Včasih je razlog tudi strah pred zamero sodelavcev, zelo redko pa naletimo na policista, ki se upa izpostaviti,« pojasnjujejo na specializiranem državnem tožilstvu. Lani so prejeli 18 kazenskih ovadb oziroma prijav, ki so se nanašale na sume 20 kaznivih dejanj krive izpovedbe, ki naj bi jih storilo 32 policistov. Obravnavali so še šest sumov kaznivih dejanj krive ovadbe, štiri sume izsiljevanja izjave, dve kaznivi dejanji oviranja pravosodnih in drugih državnih organov ter eno kaznivo dejanje preprečitve dokazovanja.

Nekatere ovadbe zoper policiste so lahko sicer zgolj povračilni ukrep osumljencev oziroma preiskovancev in so na trhlih temeljih ali celo povsem izmišljene, a med ovadbami so tudi povsem tehtne prijave.

»Za 10 kaznivih dejanj so kazenske ovadbe zavržene, zoper dve osebi je bila na prvi stopnji izrečena obsodilna sodba zaradi kaznivega dejanja izsiljevanje izjave, zoper eno osebo pa obsodilna sodba zaradi kaznivega dejanja oviranje pravosodnih in drugih državnih organov. Preostale zadeve so še v preiskovanju,« lansko bilanco pojasnjujejo na specializiranem državnem tožilstvu.