Kriza v sistemu nujne medicinske pomoči je naplavila idejo, da bi morali bolniki ob obisku urgence seči v žep. Na ministrstvu za zdravje so pojasnili, da so predstavniki osnovnega zdravstva na junijskem sestanku predlagali razmislek o uvedbi participacije za obiske urgentnih centrov. To možnost bi uporabili pri nenujnih pregledih v urgentnih centrih ter za zdravila, ki so bolnikom pri tem predpisana. Predlog sloni na opažanju, da se ob nenujnih obiskih urgenc dostopnost nujne pomoči zmanjšuje za tiste bolnike, ki nujno zdravljenje dejansko potrebujejo. Z ministrstva za zdravje so nam sporočili, da o uvedbi participacije, pa naj gre za nenujne preglede, izdana zdravila ali druge zdravstvene storitve v urgentnih centrih, »v tej fazi« ne razmišljajo.
Zdrsi bolnikov ali napake sistema
Na ministrstvu so pred dnevi napovedali, da bodo rešitve za ureditev področja nujne medicinske pomoči iskali z lokalno skupnostjo in drugimi deležniki, predstaviti pa jih nameravajo po jesenskih lokalnih volitvah. Do ideje o plačilih bolnikov se je junija že opredeljeval razširjeni strokovni kolegij za družinsko medicino. V tem najvišjem strokovnem organu družinske medicine so se zavzeli za »razmislek in pozornost« pri morebitni uvedbi participacije za obiske v urgentnih centrih. Ozaveščanje o nenujnih stanjih, ki so razlog za obiske v urgentnih centrih, pa naj bi bilo stvar odnosa med zavarovalnicami in zavarovanci, so še ugotavljali v kolegiju.
Zavarovalnice, ki ponujajo dopolnilno zavarovanje, v slovenskem sistemu za zdaj niso zadolžene za pojasnila pacientom, katero zdravljenje sodi v kateri del zdravstva. Težave pri zagotavljanju celodnevne nujne medicinske pomoči, na katere opozarjajo v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, so se po drugi strani kopičile že dolgo. To poletje so se zaostrile z dopusti zaposlenih in njihovim obolevanjem za covidom-19. Povezane pa so tudi s pomanjkanjem urgentnih zdravnikov, oteženim dostopom do osnovnega zdravstva in z dolgim čakanjem bolnikov na »redna« zdravljenja v bolnišnicah. Zdravstveni delavci, ki sodelujejo v nujni medicinski pomoči, pri tem opozarjajo na večletno pasivnost oblasti.
V državah, ki so uzakonile participacijo, bolniki ob zdravljenju plačajo manjši znesek. Tovrstni ukrepi slonijo na predvidevanju, da bodo ljudje pri iskanju pomoči zaradi neposrednega lastnega »vložka« bolj premišljeni, da zdravstvenega sistema ne bodo obremenjevali po nepotrebnem in da bodo za svoje zdravje zato skrbeli bolje. Tudi v Sloveniji se tovrstni predlogi ne pojavljajo prvič, vedno znova pa so bili deležni pomislekov, da gre za prelaganje posledic najrazličnejših sistemskih kriz na bolnike.
Ideje, ki spremljajo težka obdobja
Nazadnje je ideja o participaciji prah dvignila konec lanskega leta. Kot »pravično rešitev« ob hospitalizaciji necepljenih prebivalcev jo je v pogovoru za Radio Slovenija omenila Bojana Beović, vodja posvetovalne skupine za cepljenje in predsednica Zdravniške zbornice Slovenije. V republiški komisiji za medicinsko etiko so takrat opozorili, da je epidemija covida-19 naravna nesreča. V komisiji, ki jo vodi Božidar Voljč, so si ob tem zaželeli, da bi »namesto medsebojne razdvojenosti in obtoževanja umirjali s strokovno enotnostjo, solidarnim ravnanjem in s podporo etično upravičenih, znanstveno utemeljenih ter politično usklajenih ukrepov«.
Leta 2012 so se za participacijo pri zdravilih na recept zavzemali na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Če bi se njihov predlog takrat »prijel«, bi morali bolniki, ki niso med socialno ogroženimi prebivalci, za škatlico zdravila na recept plačati od 1,4 do 2,36 evra. Tudi takrat so participacijo omenjali v povezavi s krizo, ki pa je bila finančne narave in je zajela celotno javno zdravstvo. Splošno participacijo, ki bi nadomestila dopolnilno zdravstveno zavarovanje in v nasprotju s kasnejšimi predlogi ni slonela na »discipliniranju« prebivalcev, so leta 2011 načrtovali v vladi Boruta Pahorja. Tudi po takratnem poskusu zdravstvene reforme pa je ukrep na koncu ostal v predalih.
