Nevrokirurg dr. Roman Bošnjak, ki je pod drobnogledom zaradi zasebnega honorarja za zdravljenje makedonske pacientke, ima soglasje za delo pri enem od zasebnikov. Tam lahko dela po dve uri na teden. Za katerega zasebnega izvajalca in za kakšno delo gre, nam v UKC Ljubljana še niso odgovorili. V največji slovenski bolnišnici v zadnjih petih letih niso zaradi kršitve konkurenčne prepovedi obravnavali nobenega od zaposlenih zdravnikov.
Kaj se zgodi, če osebje krši pravila
Kako bodo ukrepali ob Bošnjakovem poslu prek hongkonške agencije, do včerajšnjega večera še ni bilo znano. Ukrepi, ki lahko zaposlenega doletijo ob kršitvah delovnopravne in zdravstvene zakonodaje pri delu zunaj matične bolnišnice, segajo od opozorila pred odpovedjo do odpovedi. Če zaposleni svoji ustanovi pri popoldanskem delu hodi v zelje, je ena od možnih poti tudi uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Tudi v tem oziru odločitve, kako bodo ravnali, v UKC Ljubljana še niso sprejeli. Bošnjak je v kliničnem centru sicer zaposlen za 80 odstotkov delovnega časa, 20-odstotno pa je zaposlen na medicinski fakulteti.
Kot smo že poročali, so se za nadzor v primeru zdravljenja makedonske pacientke že odločili na republiškem zdravstvenem inšpektoratu, kjer podrobnosti za zdaj ne razkrivajo. Ob samovoljnem delu zunaj matične ustanove zdravstvenemu delavcu na podlagi zakona o zdravstveni dejavnosti delavcu grozi od 300 do 5000 evrov globe, za neupravičeno izdajanje dovoljenj za delo pri drugem delodajalcu pa zakonodaja predvideva od 3000 do 50.000 evrov globe za pravno osebo.
UKC Ljubljana je bil zaradi popoldanskih poslov osebja v središču pozornosti že leta 2010, ko se je izkazalo, da vrsta tamkajšnjih zaposlenih brez dovoljenja dela v medicinskem centru Barsos. Sledil je pingpong med oblastmi in bolnišnico. Takratni minister za zdravje Borut Miklavčič je ugotavljal, da morajo direktorji bolnišnic nadzorovati, ali imajo zaposleni ustrezna soglasja za delo pri drugih delodajalcih. V UKC Ljubljana, ki ga je tedaj vodil Simon Vrhunec, pa so na drugi strani poudarjali, da lahko ministrstvo za zdravje odredi inšpekcijski pregled pri zasebnikih.
Nauk iz Vrhunčevih časov
Pred trinajstimi leti so se pri urejanju teh vprašanj v UKC naslonili na svoj pravilnik o uporabi konkurenčne prepovedi, je včeraj spomnil Vrhunec. »Razjasnili smo, da zaposleni soglasje dobi šele takrat, ko je v matični instituciji opravil, kar je treba. Tudi nasploh je moral biti javnozdravstveni program zdravljenj v bolnišnici v takem primeru opravljen,« je povzel takratno vodilo. Ob kršitvah, ki so jih zaznali pri nekaterih zaposlenih, so po Vrhunčevih besedah izpeljali tudi postopke, ki so pripeljali do disciplinskih ukrepov. Okoliščine so bile sicer nekoliko drugačne od današnjih, saj takrat dela pri drugih delodajalcih še ni urejala sedanja zdravstvena zakonodaja. Poleg tega je lani sprejeta interventna zakonodaja odpravila nekdanje omejitve pri številu zdravljenj, bolnišnice pa se s svojimi zaposlenimi dogovarjajo o dodatnem delu v matični ustanovi. Po Vrhunčevi oceni bi bilo treba zato še toliko pozorneje preverjati, ali so pogoji za soglasje za delo zunaj matične bolnišnice zares izpolnjeni.
Vrhunec, ki se danes ukvarja s poslovnim svetovanjem, je bil po odhodu iz kliničnega centra med drugim tudi direktor Barsosa. Ta center je vodil od leta 2017 do 2019. V tem času je vztrajal pri doslednem preverjanju, ali imajo zdravniki iz drugih ustanov ustrezno soglasje svojih delodajalcev, je zatrdil. »Ali je zaposleni opravil vse, kar mora, je mogoče nadzorovati že na ravni posamezne bolnišnice. Res pa je, da klinični center ne more nadzorovati množice javnih in zasebnih institucij ter espejev. Zato smo ministrstvu pred leti predlagali, naj za tak nadzor skrbijo inšpektorati.« Po Vrhunčevih besedah pa je pri tem ključno, da inšpektorati nadzorov ne opravljajo le takrat, ko potencialne anomalije že pridejo na dan.
