Ustavno sodišče je po več kot dveh desetletjih omejevanja dostopa do oploditve z biomedicinsko pomočjo presodilo, da je obstoječa ureditev neustavna. Prikrajšane so bile samske ženske, pa tudi ženske v istospolnih parih. Državni zbor bo moral zakonodajo popraviti v enem letu, dotlej pa bodo obstoječe omejitve še veljale. Na ministrstvu za zdravje, ki ga vodi Valentina Prevolnik Rupel, napovedujejo pripravo rešitev, s katerimi bodo odpravili ustavne neskladnosti. Kakšne bodo, še ni znano. Odprto je na primer vprašanje, kako bo odločitev ustavnega sodišča vplivala na širše zdravljenje neplodnosti v Sloveniji. Pa tudi, kako se bo v tem primeru spremenila košarica pravic v javnem zdravstvu.
Nepopravljive posledice
Ustavno sodišče v preteklosti o obstoječi ureditvi ni vsebinsko presojalo. Leta 2013 je na primer zavrglo pobudo ženske z diagnosticirano neplodnostjo, ki je zaradi svojega zdravstvenega stanja doživela več zunajmaterničnih nosečnosti, češ da ni izkazala procesne predpostavke pravnega interesa. Čeprav je delovalo v drugačni sestavi, kot je današnja, je pomenljivo, da je pobude večkrat zavrnilo iz formalnih razlogov, ugotavlja nekdanji minister za zdravje Dušan Keber. »Kar nekaj pove ne samo o družbi, ki je prežeta s predsodki do samskih žensk (in moških), izključujočimi verskih prepričanji in tradicionalnimi predstavami o družini, temveč tudi o njenih predstavnikih v vseh vejah oblasti,« je dodal. »Vesel sem, da bo pravica do oploditve z biomedicinsko pomočjo zdaj priznana tudi samskim ženskam in ženskam v istostopolnih parih. In da se bo to spremenjeno stališče slej ko prej odrazilo tudi v pogledih prebivalstva. Obenem pa mi je žal vseh žensk, ki so bile poltretje desetletje prikrajšane za možnost materinstva,« je poudaril Keber, ki je vseskozi glasno pozival k spremembam obstoječe ureditve.
Zakonodaja, ki omejuje odstop do oploditve z biomedicinsko pomočjo, je bila sprejeta leta 2000, v mandatu vlade Andreja Bajuka. Pred tem so lahko do tovrstne pomoči dostopale tudi samske ženske. Sprva so imele tako kot ostale prebivalke možnost umetne inseminacije, se spominja Keber, kasneje pa tudi možnost fertilizacije »in vitro«. Omejitev dostopa izključno na raznospolne pare je bila vključena šele v zakonodajo, ki jo je stroka pripravila v imenu večje urejenosti postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. V Kebrovem ministrskem mandatu so leta 2001 to omejitev odpravili s spremembo zakona, čemur je nasprotoval razširjeni strokovni kolegij za ginekologijo. V tem najvišjem strokovnem organu na ginekološkem področju so vztrajali, da vedno zdravijo par in ne posameznika – četudi vrsto let to v praksi ni držalo. Na plan so prišli tudi mizogini predsodki, je spomnil Keber, na primer dvomi, ali samske ženske sploh lahko ustrezno skrbijo za otroke. Še isto leto je takratna opozicija pripravila referendum, na katerem so prebivalci popravke zavrnili. Referenduma se je udeležilo slabih 36 odstotkov volilcev, proti jih je glasovalo nekaj več kot 72 odstotkov. »Gre za verjetno največjo referendumsko krivico, ki jo je večinsko prebivalstvo zagrešilo nad neznatno manjšino, ko je ženskam brez partnerjev odvzelo pravico do oploditve le zato, ker so samske,« ugotavlja Keber, ki je večkrat predlagal ustavno presojo referendumske odločitve ali pa spremembo diskriminatornega zakona brez take presoje. V kasnejših letih je stališče, da lahko zdravljenje neplodnosti pomeni samo zdravljenje para, prežemalo tudi celotno organizacijo zdravljenj neplodnosti v Sloveniji, je spomnil.
Zahteve, ki so v nasprotju z dostojanstvom
Tokratno sporočilo ustavnega sodišča je nedvoumno. Zahtevati, da ženska za dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo (najprej) poišče partnerja, osnuje zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost in poskuša doseči zanositev po naravni poti, bi bilo v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo, je opozorilo. Spomnilo je tudi, da so enostarševske družine z otroki tretji najpogostejši tip družine v Sloveniji in so po svojih temeljnih značilnostih glede skrbi za otroka primerljive z dvostarševskimi družinami.
Ustavno sodišče je okrcalo tudi cilj, ki je pred dobrima dvema desetletjema vodil pripravo obstoječe zakonodaje. Takratni zakonodajalec je ocenil, da je otrokova korist varovana le, če odrašča v takoimenovani tradicionalni družini matere, očeta in otroka, je spomnilo. Tako utemeljen cilj ni ustavno dopusten niti glede žensk v istospolnih zvezah niti glede samskih žensk, povzema odločba ustavnega sodišča. Za takšno odločbo so glasovali ustavni sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa Marko Šorli. Sodniki Mežnar, Šugman Stubbs, Accetto in Knez so ob tem podali pritrdilna ločena mnenja, Šorli pa delno odklonilno ločeno mnenje.
