Maks Tajnikar, ekonomist
Kandidatka za novo ministrico za zdravje je izpostavila tri področja, na katera naj bi usmerila svoje delo: dostopnost, kakovost in preureditev košarice zdravstvenih dobrin, ki naj bi jih zagotavljalo javno zdravstvo. Zadnji dve področji sta področji njenega strokovnega dela, z vidika ministra in slovenskega zdravstva pa nista niti kritični niti ključni. Ključno pa je vprašanje dostopnosti. Test, ali želi na tem področju kar koli resno spremeniti in ali ima za to tudi dovolj poguma in znanja, bo popravek števila pripada prebivalcev na en tim v primarnem zdravstvu (s 1400 na 1700) in uvedba merjenja efektivnega delovnega časa vsakega posameznika vsaj v bolnišnicah. In sicer na način, da bo zdravstveno osebje v resnici naredilo dovolj za svoje plače. Naloga strokovno ni zahtevna, zahteva pa od ministrice, da stopi v nekoliko prevelike politične škornje, ker zdravniški lobi ne želi nobenih sprememb take vrste, ona pa na tem področju nima izkušenj. Če teh dveh potez ne bo naredila takoj, niti nobene sistemske spremembe v pravo smer ne bo smiselno in mogoče narediti. Poseben test za ministrico bo tudi, ali bo zbrala pogum in razpustila strateški svet, ki v glavnem meša meglo, uveljavlja interese zdravniškega lobija, zagovarja državno in ne javnega zdravstva ter namerno spregleduje bistvene stari.
Samo Fakin,
nekdanji minister za zdravje
Kandidatka za ministrico je na zaslišanju pokazala svoje strokovno znanje, kar je dobro. Njen nastop je bil izrazito analitičen, zmanjkalo pa ji je pri sami strategiji dela in konkretnih operativnih rešitvah. Pojasnila glede upravljanja nevralgičnih točk zdravstvenega sistema so bila precej nejasna in še nedodelana. To je bilo na primer vidno tudi pri predstavitvi problema neopredeljenih pacientov, ki ga je analitično gledano prikazala dobro, a je umanjkala predstavitev ukrepov. To je problematično, saj kot potencialna bodoča ministrica v sedanji situaciji nima časa pripravljati rešitev. Te bi morale biti že pripravljene, saj se bodo čakalne dobe brez ukrepanja le še podaljševale. Moti tudi, da ni bilo rečeno nič o stroških poslovanja javnih zavodov, kar je konstantna težava sistema. V celoti se je izognila tudi oceni izkoriščenosti kadrovskih virov in organizacije dela. Preprosto je sprejela hipotezo, da je zdravnikov premalo, ne da bi preverila, ali je mogoče v obstoječem sistemu še kakšna rezerva. Ni se torej dotaknila ključnega problema, kako se bo z zdravniki pogovorila glede plačila in količine dela. To je ta hip ena najtežjih diagnoz v slovenskem zdravstvenem sistemu. Treba bi bilo namreč dvigniti produktivnost dela oziroma standardizirati, koliko je treba narediti na mesec oziroma na leto. Dodati velja, da bo uspešnost njenega dela v veliki meri odvisna tudi od ekipe, ki jo bo izbrala.
Igor Muževič, predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktikum
Iz tega, kar je kandidatka za ministrico za zdravje povedala na zaslišanju, je evidentno, da ima dober pregled nad razmerami in glavnimi težavami v zdravstvenem sistemu. Kaže široko znanje in razumevanje problematike, ni pa povsem jasno, kako se misli lotiti reševanja problemov. Na določenih mestih namreč iz nastopa ni bilo mogoče razbrati, kateri so konkretni ukrepi, ki jih predlaga, oziroma ali kandidatka za ministrico ve, kako se je določenih problemov najbolje lotiti. Med drugim recimo ni bilo jasno, kako namerava ukrepati na področju družinske medicine. Podrobno je govorila o neopredeljenih pacientih, pri čemer pa ni bilo nedvoumno povedano, ali kot del rešitve vidi povečanje glavarinskih količnikov. Ali je določene konkretne ukrepe oziroma ideje, za katere bi pričakovali, da jih ima, na tej točki politično modro zamolčala, bo pokazal čas. Treba se je tudi zavedati pasti, ki jih prinašajo včeraj predstavljeni kazalniki kakovosti. Vsi sicer vemo, da bi bili potrebni, ampak če to pomeni dodatno birokratizacijo in zažiranje v čas, ki ga ima zdravnik za bolnika, kar že sedaj predstavlja tveganje, potem obstaja nevarnost, da bi z njihovim uvajanjem še dodatno ogrozili obravnavo pacienta. Kazalniki kakovosti brez vzpostavitve temeljev lahko namreč poslabšajo kakovost obravnave. V vsakem primeru pa je na tej točki še bistveno preveč neznank. V prihodnje bo torej treba previdno spremljati njeno delo. Možnosti in znanje ima, bodo pa njeno delo pomembno determinirali tudi različni udeleženci v zdravstvu. Z vseh strani bodo zagotovo prišli bodisi poskusi pospeševanja bodisi zaviranja njenih idej.
