Britanski časnik The Guardian je konec marca poročal, da med Rusijo in Zahodom potekajo neformalna pogajanja o izmenjavi dveh obveščevalcev, ki so ju aretirali slovenski policisti, tožilstvo pa je zoper njiju tudi že vložilo pravnomočno obtožnico zaradi vohunjenja in overitve lažne vsebine. Ruska obveščevalca, ki sta se v Ljubljani predstavljala kot argentinska državljana, dejavna naj bi bila tudi v tujini, naj bi poskusili zamenjati za nekatere tujce, ki so trenutno zaprti v Rusiji.
Medtem ko so na slovenskem zunanjem ministrstvu potrdili, da so opravili pogovor z ruskim veleposlanikom v Sloveniji in izrazili oster protest zaradi delovanja obveščevalnega para, pa namigov o morebitni izmenjavi obdolžencev ne želijo komentirati.
Na vprašanja, ali oziroma kako bi bilo mogoče morebitno izmenjavo obdolžencev sploh izpeljati, na zunanjem ministrstvu nimajo jasnih odgovorov; podobno je tudi na pravosodnem ministrstvu. V pristojnosti pravosodnega ministrstva v čezmejnih kazenskih zadevah je le vlaganje prošenj za izročitev iskanih oseb pri tujih organih in odločanje o tujih prošnjah za izročitev zahtevanih oseb, ne pa tudi izmenjava obdolženih oseb s tujimi državami v okviru drugih postopkov. »Po pravnomočnosti sodbe domačega sodišča, izrečene zoper tujega državljana, lahko ta vloži prošnjo za prestajanje kazni v državi svojega državljanstva, če se s tem strinjata tako sodišče, ki je izreklo kazen, kot tudi država prestajanja kazni. Gre za tako imenovani institut prenosa izvršitve kazni, ki je med drugim urejen z evropsko konvencijo o transferju obsojenih oseb,« pojasnjujejo na pravosodnem ministrstvu.
V kazenskem postopku je
glavno sodišče
Kot pravi odvetnik in nekdanji direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova) Janez Stušek, sta pri tovrstnem izmenjavanju obveščevalnih agentov teoretično pomembna dva vidika. Prvi je vsebinski. V primeru, da bi imela Slovenija lasten interes ali pa bi šlo za pomembno pomoč zaveznikom (najverjetneje za kakšno formalno ali neformalno protiuslugo), bi bilo izmenjevanje prijetih obveščevalnih agentov lahko upravičeno.
Drugi vidik je postopkovni. Tovrstne situacije niso eksplicitno urejene v zakonodaji, tožilci so neodvisni, sodstvo pa je povsem samostojna oblika oblasti. »Direktor Sove lahko v nekaterih primerih od tožilca zahteva, da začasno odloži ukrepe v predkazenskem postopku. V teoriji bi lahko do morebitnega dogovora – govorim hipotetično – prišlo takrat. Ko tožilstvo že vloži obtožnico in ta postane pravnomočna (tako je tudi v konkretnem primeru, op. p.), pa je kazenski postopek v rokah sodišča. Seveda lahko tožilec umakne obtožnico oziroma odstopi od pregona, vendar mora imeti za to vsebinske in pravne razloge ter pogoje. Si pa ne predstavljam, da bi lahko bili ti izpolnjeni glede na določila zakona o kazenskem postopku,« razmišlja Stušek. Ob tem poudarja, da gre le za teoretično razmišljanje, vendar sam v zakonu o kazenskem postopku ne vidi izjem, ki bi v tej fazi omogočale zaustavitev postopka zaradi višjih ciljev države. Teoretična možnost bi se lahko pojavila po morebitni pravnomočni obsodilni sodbi, če bi tuji obsojenec zaprosil za prestajanje kazni v domovini.
Toda tudi v tem primeru bi bila bržkone potrebna obilica pravne telovadbe. Možnost prestajanja kazni v domovini ni prvenstveno namenjena diplomatski izmenjavi zapornikov med državami, temveč gre za pravico oziroma možnost posameznika. V postopek odločanja o posameznikovi prošnji je vključena tudi sodna veja oblasti, ki je zavezana izključno zakonom in ne more sprejemati takšnih in drugačnih diplomatskih dogovorov. Država, ki zapornika izroči domovini, pri navadnih smrtnikih navadno tudi zahteva zagotovilo, da bo zapornik doma dejansko odslužil vsaj večino kazni. To bi bilo pri diplomatski izmenjavi politično zanimivih zapornikov brezpredmetno.
