Ob zastrašujočem pomanjkanju učiteljev v šolah, kjer se ponekod borijo, da sploh lahko izpeljejo pouk, mnogi učitelji z večletnimi izkušnjami zapuščajo šolstvo. Med najbolj iskanimi so učitelji matematike in fizike, ki jih v tem času manjka skorajda po vsej državi. Ravnatelji menijo, da šolsko ministrstvo sicer gasi požar, a pri tem uporablja prešibke gasilne aparate.
»Poznam primer šole, na kateri niso našli učitelja za fiziko in posledično pouka fizike niso imeli skoraj vse leto. Drugi primer je, da se je mama, ki je ostala doma kot gospodinja, javila, da bo poučevala matematiko. Samo zato, da njen otrok ne bi ostal brez tega pomembnega predmeta, katerega pouk so nadomeščali vsi, ki so bili na razpolago, in sta bila luknja v znanju in razkorak v razumevanju med različnimi skupinami otrok na šoli vedno večja,« nam je zaupal Uroš Medar, učitelj matematike in fizike na OŠ Danile Kumar v Ljubljani.
Poudaril je, da je nadomeščati učitelja katerega koli predmeta izredno težko: »To pedagogu vzame ogromno energije za pripravo, kar vodi v pomanjkanje energije za kreativnost pri pouku, prej ali slej pa tudi v izgorelost. Še posebno težko pa je nadomeščati učitelja fizike, saj ta predmet zahteva razumevanje zahtevnih konceptov in imamo že predmetni strokovnjaki težavno delo, kako jih razložiti na razumljiv način.« Razloge za pomanjkanje učiteljev matematike in fizike v naši državi Medar med drugim vidi v nespoštovanju poklica samega in nepripravljenosti učiteljev, da bi vanj vložili toliko dela, kot ga ta poklic zahteva: »Marsikdo se zaposli kot učitelj, a hitro ugotovi, da je to naporno delo. Minili so namreč časi, ko je učitelj stopil v razred in je nastala grobna tišina. Danes avtoriteto vzpostavljamo drugače, spoštovanje si moramo pridobiti in to je za mnoge prezahtevno.«
Uroš Medar pravi, da se boji, da bo šolstvo v nekaj letih delovalo podobno, kot deluje zdravstvo: »Nekateri zdravstveni domovi imajo rentgen, drugi ne. Tako bodo na nekaterih šolah poučevali naravoslovne predmete, na drugih pač ne. Popoldne pa bomo učitelji odprli 'ordinacije' in ponujali poučevanje tega, kar delamo v službi za osem evrov neto, za 80 evrov neto. Takrat se bo del ljudstva zavedel, kako pomembno je razumeti, kako delujejo stvari okoli nas, zato bodo starši z velikim spoštovanjem pripeljali otroka in odšteli 80 evrov za 'posvet' s strokovnjakom.«
Kot bi avtomehanik
popravljal letala
Da učiteljev matematike in fizike primanjkuje skorajda po vsej državi, pritrjuje predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije Mojca Mihelič. Na naše vprašanje, ali lahko denimo učitelj zgodovine poučuje matematiko, je poudarila, da seveda lahko, a le za določen čas, saj to ne more biti trajna rešitev: »Tovrstna nadomeščanja učiteljev gredo vselej na račun učencev. To je tako, kot bi avtomehaniku naročili, naj gre začasno popravljat letala.«
Sogovornica je spomnila, da je šolsko ministrstvo pred časom v okrožnici osnovnim šolam predlagalo, naj pri slovenščini, matematiki in angleščini, kjer se otroci v zadnji triadi osnovne šole delijo v manjše skupine, učitelji tega ne prakticirajo. »Kaj s tem sploh dosežemo? Po eni strani prenavljamo učne načrte, da bo pouk bolj individualiziran, po drugi strani pa zaradi pomanjkanja kadra otroke tlačimo v čedalje večje skupine. Gre za nezdružljivo,« je jasna Mojca Mihelič. Opomnila je, da v razširjeni progam šole sodijo tudi razne interesne dejavnosti, dodatni in dopolnilni pouk, ki pa jih šole prav tako ne morejo ponuditi, če nimajo ustreznega kadra: »Učitelj zgodovine ne more nadomeščati interesne dejavnosti ali izbirnega predmeta s področja matematike, prav tako ne more izvajati pouka matematike za nadarjene učence.«
Mojca Mihelič meni, da šolsko ministrstvo sicer gasi požare, a pri tem uporablja neustrezne oziroma prešibke gasilne aparate. »V šolah se preliva krvavi pot, da sploh dobimo ljudi, ki lahko poučujejo; med drugim to počnemo tudi ravnatelji in pomočniki. Ob bolniških odsotnostih učiteljev je kritično tudi to, da enostavno ni kadra, ki bi ga lahko zaposlili. Razmišljati pa je treba tudi o tehnično-administrativnem kadru, ki ga v šole ne dobimo zaradi podcenjenosti. Sama denimo vodim šolo, ki ima več kot tisoč učencev, a na šoli nimamo kadrovske službe. Imamo le tajnico, administratorki in računovodkinjo, kljub temu da vemo, kaj vse za seboj potegnejo nove zaposlitve.«
Miheličeva je še poudarila, da se poleg nadomeščanj učiteljev stopnjujejo tudi druge težave v šolskem prostoru: »Nanje šolniki opozarjamo že vrsto let, saj zelo vplivajo na znanje naših otrok. Zato ne potrebujemo rezultatov mednarodne raziskave PISA, dovolj je, da pogledamo rezultate nacionalnega preverjanja znanja iz let 2018 in 2019, kjer je bilo zelo jasno izraženo, kako pada bralna pismenost, a se očitno takrat to nikomur ni zdelo dovolj pomembno. Dokler bo država namenjala le 4,6 odstotka bruto domačega proizvoda za izobraževanje, moramo biti srečni, da smo, kjer smo.«
Bi sprejeli, da vas operira študent medicine?
Glavni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (SVIZ) Branimir Štrukelj meni, da je ob kritičnem pomanjkanju učiteljev velika težava tudi odsotnost ustreznih analiz, ki bi celostno osvetlile realno stanje. »Gre za enega od simptomov, saj oblasti kadrovske krize v izobraževanju ne jemljejo dovolj resno. Tudi če bi obstajala bistveno resnejša politična volja za reševanje tega skrajno resnega in občutljivega problema, ustreznih odgovorov ni mogoče poiskati brez natančnega posnetka situacije po šolah, regijah in predmetih,« opozarja Štrukelj.
Kot je poudaril, niso problem zgolj študentje, ki jih ravnatelji lovijo po cestah, ampak tudi nadomeščanja ustrezno usposobljenih učiteljev z učitelji, ki niso usposobljeni za predmete, ki jih nadomeščajo: »Ne more nekdo, ki ni strokovno usposobljen, ki nima didaktičnih in metodoloških znanj, dosegati enake kakovosti. Bi sprejeli, da vas operira študent medicine? Učinki teh negativnih procesov so vnaprej jasni! Neizogibno bo prišlo do (dodatnega) padca kakovosti v javnih šolah, ki ga letos objavljeni rezultati mednarodnih raziskav znanja že kažejo. Direktor Pedagoškega inštituta dr. Igor Žagar ocenjuje, da so ti rezultati še posebej povedni, zato jih je brez večjega pretiravanja opisal kot katastrofalne.«
Štrukelj meni, da se učinki izobraževanja pokažejo z nekajletnim zamikom. Takrat, ko se jih zave širša javnost, je že prepozno: »Opozorila, da se je snežna kepa že začela valiti navzdol, bi morala biti ključnega pomena, a imamo v SVIZ vseeno občutek, da so naša opozorila kot glas vpijočega v puščavi. Politika preprosto še vedno ne sliši, da bi morala zaustaviti negativni trend financiranja, sistematičnega zniževanja pomena in vrednosti pedagoškega dela. Ta se odraža v kadrovski krizi, ki je zgolj najbolj očiten izraz kompleksne krize izobraževanja v naši državi.«
Ravnatelji vsak dan pri vsakem predmetu delajo male čudeže, je dodal Štrukelj, v želji, da bi pouk potekal normalno. »Učencev se ne da postaviti v čakalno vrsto, da počakajo na prostega učitelja matematike. To, da pouk poteka s študenti in z učitelji, ki niso usposobljeni za predmete, ki jih nadomeščajo, hkrati prikriva globino krize in omogoča politiki, da še vedno lahko gleda stran in se verjetno tolaži s tem, da položaj še ni skrajno resen.«
