Na pravosodnem ministrstvu so sredi junija prejeli prijavo zoper eno izmed slovenskih psihiatrinj, ki je kot sodna izvedenka žaljivke in grožnje, ki jih je partner izrekel partnerici pred njunim triletnim otrokom, pripisala specifiki slovenskega kulturnega okolja. Kot naj bi bilo sicer razvidno tudi iz posnetka, naj bi moški svoji, zdaj že nekdanji ženi vpričo otroka izrekel več težkih kletvic in žaljivk in ji grozil, da jo bo »kresnil na gobec«. Tovrstno verbalno nasilje naj bi se sicer vleklo dlje časa.

Pri nas sprejemljivo, v ZDA ne?

Ko se je spor med nekdanjima partnerjema reševal v civilni zadevi na sodišču, je izvedenka med drugim dejala: »Razhod partnerske zveze se šteje za izjemno stresno dogajanje, tako da bi človek ocenjeval izpade v tem času nekoliko bolj milo. Če seveda niso prehudi. Recimo to, da nekdo dvigne glas, pa reče kakšno zmerljivko, bi v našem kulturnem okolju bilo še sprejemljivo, v ameriškem pa ne (…) Mi moramo namreč vrednotiti stvari kulturno specifično. In recimo v našem jeziku, ki ima zelo veliko izrazov za izražanje tega in onega, je seveda praktično očitanje zmerljivk in kletvic že skoraj smešno, glede na to, da se to dogaja na dnevni bazi. Govorim, to ni opravičilo, razlagam vam kulturno specifičnost. Če bi pa v tem stanju nekdo razbil celo stanovanje, to pa je problem. Se pravi, mora biti res ekstremno odstopanje od neke kulturne norme. Tisto bi pa bilo pretirano, pa bi še vedno lahko rekli, okej, razbil je celo stanovanje, ker je zdaj v stresu zaradi ločitve, recimo pred tem ga pa ne bi. Nekateri bi ga že samo zato, ker krompir ni dovolj kuhan, no, tam pa imamo problem z zmožnostjo kontrole.«

Izvedenka žaljenja in groženj ni opravičevala, je pa pojasnila, da jih ne bo »psihiatrizirala«, torej v njih iskala patologije, saj »grdo vedenje je grdo vedenje in pika«. Na vprašanja odvetnikov je nato pojasnila, da jo žalosti, da živi v okolju, kjer so takšne besede tako zelo pogoste. »Vendar se zavedam, da tako je.«

Nasilno vedenje le grdo obnašanje

Iz prepisa njenega zaslišanja na sodišču je tudi razvidno, da je v konfliktih med zakoncema – v katerih pa ni videla nasilnega vedenja – pogrešila »tisto tipično dinamiko, ki bi jo človek pričakoval pri žrtvi nasilja«. »Veste, žrtve nasilja gredo vse v opravičevanje storilca, in to ne zato, ker so žrtve šibke, ampak zato, ker je to preživetvena strategija. In ponavadi v bistvu to prikrivajo, ker se tega sramujejo in trpi njihova samozavest in dostojanstvo. Jaz pa pri nobenem od njiju nisem v bistvu videla tega procesa, tega psihološkega procesa 'biti žrtev'.« Po mnenju izvedenke torej ni šlo za nasilno vedenje, ampak zgolj za grdo obnašanje. »Glejte, mi moramo kot psihiatri zelo dobro ločiti, kaj je stvar patologije, kaj je stvar kulture, kaj je stvar vzgoje, in mi moramo biti zelo previdni, da ne bomo nekaj, kar je v nekem okolju sprejemljivo in normalno, vzeli kot patološko,« je svoje mnenje na sojenju podala izvedenka.

Na pravosodnem ministrstvu so nam potrdili, da so prijavo zoper sodno izvedenko prejeli in da bodo najprej preverili, ali je sodni postopek že pravnomočno končan, nato pa ga bodo vsebinsko preučili.

Pobudnica, ki pravosodno ministrstvo poziva tudi k disciplinskemu postopku zoper izvedenko, navaja, da je sodni postopek že pravnomočno zaključen, stališča sodne izvedenke pa so jo zmotila do te mere, da jo je prijavila ministrstvu. Očita ji, da je verbalno nasilje povsem zminimalizirala, in meni, da je njeno sklicevanje na kulturne standarde neprimerno. Tudi zato, ker istanbulska konvencija o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini jasno navaja, da kulturne norme, običaji, vera in tradicija ne morejo biti opravičilo za nasilje v družini. Ne za fizično ne za verbalno, psihično, spolno ali ekonomsko nasilje.

Proti relativiziranju nasilja

V društvu SOS, kjer pomagajo žrtvam nasilja, konkretnih primerov in sodnih izvedencev ne morejo komentirati, vendar predsednica društva Maja Plaz poudarja, da »si sodni izvedenci, kot strokovnjaki, na katere se sodniki v veliki meri oprejo pri svojih odločitvah, nikakor ne bi smeli dovoliti, da na kakršen koli način relativizirajo katero koli obliko nasilja, kaj šele, da ga opravičujejo znotraj kulturnega okvira«. Sploh zato, ker je psihično in verbalno nasilje v partnerskih zvezah in družinskem okolju vedno predhodnik fizičnega nasilja.

»Če nasilje prepoznavamo, ustavljamo in sankcioniramo pravočasno, ko ostaja še na verbalni ravni, morda lahko preprečimo tudi kasnejše umore žensk, femicide, za katere vemo, da se ne zgodijo kar naenkrat, ampak znotraj odnosov z zgodovino nasilja,« razlaga predsednica društva, ki opaža, da običajno prav psihično in verbalno nasilje ni prijavljeno, temveč do prijav pride šele takrat, ko se nasilje stopnjuje v vse hujše oblike. Zato je po njenih besedah pomembno, kako si strokovnjaki, kar sodni izvedenci vsekakor so, tovrstno nasilje razlagajo: »Če ga razumejo kot manj pomembno in opravičljivo, je to tudi jasno sporočilo osebi, ki nasilje povzroča, da lahko nasilje tudi stopnjuje, žrtvam pa, da nima smisla prijavljati, kar seveda ni prava pot k zmanjševanju nasilja v zasebni sferi.«