Upokojenka, ki se je pred kratkim obrnila na novomeško zastopnico pacientovih pravic Zlato Rebolj, je za odstranitev zoba kot samoplačnica zunaj javne mreže odštela 800 evrov. Da je treba zob, ki sam po sebi sicer ni povzročal bolečin, izpuliti, se je pokazalo ob urejanju protetike. Gospa, ki prejema 580 evrov pokojnine, je zastopnici povedala, da bi na odstranitev zoba v javnem sistemu čakala daleč predolgo.
Zaradi omejenih cen slabši materiali?
Na dolgo čakanje v javnem zdravstvu in drago samoplačništvo je Zlato Rebolj opozorilo tudi več drugih bolnikov. Nekateri med njimi so za ortopedske operacije zunaj mreže odšteli več tisoč evrov; pacienti včasih razmišljajo celo o najemanju kreditov za reševanje zdravstvenih težav. K samoplačništvu se bolniki, s katerimi je v stiku, zatekajo pogosteje kot v preteklih letih.
Dogajanje je sovpadlo s podaljševanjem čakanja na nekaterih področjih, opaža sogovornica, pa tudi s porastom števila napotnic. To, da je posameznik pripravljen seči v žep, po opažanju Zlate Rebolj sicer ne pomeni nujno, da bo prišel do hitrejšega zdravljenja. Ljudi, pri katerih je tveganje zapletov večje, pri zasebnikih večkrat usmerijo v javno zdravstvo, je razbrala iz pogovorov z bolniki. Na dogajanje je po njeni oceni smiselno odgovoriti zlasti z večjo dostopnostjo zdravljenj v javnem zdravstvu. O morebitnem omejevanju cen samoplačniških storitev – to možnost uvaja aktualni predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti – pa bi bilo treba po oceni sogovornice temeljito razmisliti. Ni namreč vseeno, na kakšen način bi to izpeljali, je poudarila. Sama po sebi je lahko taka ideja sicer smotrna, ocenjuje.
Glede na zakonski predlog cen ne bi omejevali v vseh primerih, a je ukrep definiran dokaj ohlapno. Vlada bi lahko po njem posegla zaradi varovanja javnega interesa in javnega zdravja, na tak način bi lahko vplivali na cene tistih storitev, ki so nujne za zadovoljevanje potreb ljudi. Eden od pogojev bi bil tudi, da lahko pomanjkanje takih storitev povzroči resno zdravstveno škodo. Vlada bi lahko najvišje cene v takem primeru določila zaradi varovanja bolnika kot šibkejšega in ranljivejšega udeleženca v zdravstveni obravnavi, še piše v zakonskem predlogu, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje in je trenutno v javni obravnavi. Kako široko bi zastavili pojem ključnih storitev, iz predloga še ni razvidno.
Kritike omenjene namere zdravstvenega resorja že prihajajo iz zdravniških organizacij. Vsem prebivalcem bi morale biti zdravstvene storitve, kadar bi njihovo pomanjkanje povzročilo resno zdravstveno škodo, zagotovljene v okviru javne zdravstvene mreže v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, so pred dnevi zapisali v Zdravniški zbornici Slovenije. »Ranljive skupine bi morali zaščititi s krepitvijo javne zdravstvene mreže in povečanjem njene dostopnosti, ne pa z reguliranjem cen samoplačniških storitev,« so poudarili. Kot skrajno obliko poseganja v tržno dejavnost so možnost omejitev cen nekaterih zdravstvenih storitev ocenili v Strokovnem združenju zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije. Predlog v tem primeru ne upošteva, da v ceno ni vključeno zgolj plačilo dela, ampak tudi stroški prostora, opreme in uporabljenega materiala, ugotavljajo v združenju. Posvarili so še, da bo omejevanje cen storitev vodilo v uporabo cenejše opreme in slabših materialov.
Protidampinške meje so padle
Morebitno zamejevanje cen, ki ga obeta aktualni zakonski predlog, sicer ne bi bilo prvi primer poseganja v cene samoplačniških storitev. Pred leti so jih, češ da je to v pomoč pri preprečevanju dampinga in slabe kakovosti, v zdravstvu zamejevali navzdol. V praksi so bile te omejitve sicer bolj ali manj nerelevantne, saj so samoplačniške cene minimum znatno presegale. Zdravniška zbornica Slovenije se je zaradi dveh pravilnikov, ki sta bila podlaga za minimalne cene, pred dobrim desetletjem kljub temu znašla pod drobnogledom takratnega urada za varstvo konkurence (gre za predhodnika današnje Javne agencije RS za varstvo konkurence). Pravilnika so kasneje umaknili.
Že ob ukinjanju minimalnih cen pred dobrim desetletjem pa so se pojavljala opozorila, da je pacient na trgu samoplačniških storitev v ranljivem položaju in da so cene v nekaterih primerih nerazumno navite. Že takrat so nekateri predlagali, da bi cene, vsaj v obliki priporočila in kot orientacijo bolnikom, zamejili navzgor, a so šli ti razmisleki kasneje v pozabo.
