Na ministrstvu za kulturo so z izplačilom ravnali v nasprotju z zakonom o javnih financah.

Na računskem sodišču so ugotovili, da takrat veljavni zakon o Prešernovi nagradi kot tudi sedanji zakon o Prešernovi nagradi ne predvidevata situacij, ko nagrajenec zavrne nagrado, ter da tudi v določbah obligacijskega zakonika kot v javnofinančnih in drugih predpisih ni najti podlage za to, da bi ministrstvo po več kot 20 letih obveznost, ki se ji je nagrajenka odpovedala, moralo poravnati.

Ministrstvo za kulturo je po oceni računskega sodišča nagrado izplačalo, ne da bi pred izplačilom dovolj skrbno preverilo vsa pravna dejstva in okoliščine primera v zvezi s prenehanjem obveznosti iz podeljene nagrade v smislu dane obljube oziroma vpliva na dolžnikovo obveznost izpolnitve.

Kot je še objavljeno v revizijskem poročilu predloga zaključnega računa državnega proračuna za lansko leto, je računsko sodišče na podlagi prejetih pobud, medijskih objav in ostalih zaznanih tveganj pri poslovanju izvedlo dodatne preveritve pravilnosti izplačil pri ministrstvu za kulturo v zvezi z izplačilom omenjene nagrade.

Računsko sodišče v poročilu, ki ima datum 3. september, ob tem še pojasnjuje, da je Upravni odbor Prešernovega sklada leta 1999 na podlagi takrat veljavnega zakona o Prešernovi nagradi s sklepom odločil, da Makarovič v letu 2000 prejme Prešernovo nagrado v znesku dveh milijonov takratnih slovenskih tolarjev.

Umetnica je nato na osrednji proslavi v počastitev slovenskega kulturnega praznika, 7. februarja 2000, kjer tradicionalno podeljujejo Prešernovega nagrade, nagrado v celoti zavrnila. Ministrstvo za kulturo nagrade ji tako v istem letu nagrade ni izročilo, kar pomeni, da tudi ni izplačalo denarnega dela nagrade.

Kot še navaja računsko sodišče, takrat veljavna zakonodaja glede Prešernove nagrade situacije za primer zavrnitve nagrade ni predvidevala, ministrstvo za kulturo pa tudi ne razpolaga z dokumentom, ki bi izkazoval, da je bilo izvedeno kakšno drugo dejanje ali sprejet pravni akt, ki bi uredil situacijo v primeru zavrnitve nagrade.

Pravni zastopnik nagrajenke je nato lani na ministrstvo za kulturo in Upravni odbor Prešernovega nagrade naslovil poziv k izpolnitvi dane obljube nagrade in se pri tem skliceval na 207. člen obligacijskega zakonika. Ministrstvo za kulturo je nato tri mesece po prejemu tega poziva nagrajeni umetnici junija lani izplačalo nagrado v znesku 8346 evrov. Sredstva za izplačilo te nagrade je ministrstvo zagotovilo s prerazporeditvijo v okviru proračunskih postavk, še navaja poročilo računskega sodišča.

Ob tem so še zapisali, da je ministrstvo za kulturo po prejemu poziva k izpolnitvi obljube nagrajenki lani sicer preverilo, ali je bil sklep Upravnega odbora Prešernovega sklada iz leta 1999 kadarkoli po zavrnitvi nagrade v letu 2000 spremenjen oziroma dopolnjen. Ministrstvo do leta 2023, ko je prejelo poziv k izpolnitvi obljube, ni predvidevalo, da bo upnica naknadno zahtevala izpolnitev te obveznosti in zato v proračunu tudi ni načrtovalo teh sredstev. Pri izplačilu nagrade se je sklicevalo tudi na poziv k izpolnitvi obljube, v katerem je bilo navedeno, da je država na podlagi omenjenega 207. člena dolžna izpolniti dano obljubo – izplačati denarno nagrado.

Na ministrstvu so za STA pojasnili, da jim sodišče s tem v zvezi ni naložilo priprave odzivnega poročila s popravljalnimi ukrepi, niti jim ni izreklo priporočil. Poleg tega ministrstvo v poglavju revizijskega poročila, v katerem so navedeni kršitelji in kršitve predpisov poslovanja, glede izplačila nagrade ni navedeno. Z izjemo tega poglavja je sodišče ocenilo, da so vlada in vladni proračunski uporabniki v vseh pomembnih pogledih poslovali v skladu s predpisi.