'Opažam, da je parlament za upravo za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki je odgovorna za zdravje ljudi, debatni krožek. Neizmerno žalostno in nedopustno je, da njeno vodstvo ignorira priporočila najvišjega organa v državi. Še huje je, da posledično ignorira tudi potrošnike. Uprava za varno hrano je institucija, ki ji ni več mogoče zaupati,« nam je po današnji seji parlamentarnega odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dejala njegova predsednica dr. Vida Čadonič Špelič, sicer poslanka Nove Slovenije, ki je bila v letih od 2013 do 2015 tudi direktorica uprave za varno hrano.

Danes ste imeli na odboru vročo temo – poročilo inšpekcije za varno hrano o izrednem nadzoru v razvpiti pakirnici rib Marinblu na Kozini. Kakšen je vaš vtis po seji?

Tisti, ki stvari vsaj malo poznamo, smo se lahko prepričali, da glavni cilj uprave ni varovanje potrošnika, ampak varovanje nosilcev dejavnosti. Iz inšpekcijskega poročila in iz dodatnih pojasnil vodstva uprave na današnji seji je bilo mogoče razbrati, da so iskali izgovore, zakaj niso ukrepali. Če držijo njihove izjave, da v tem podjetju ni bilo tako hudo, da bi ga bilo treba zapreti, se sprašujem, ali so lagali delavci Marinbluja ali mediji, ki so poročali o slabih higienskih razmerah in o praksi prepakiranja domnevno oporečnih rib, ki bi morale na uničenje. Med tistim, kar smo potrošniki spremljali v medijih, in ugotovitvami uprave so preprosto prevelika razhajanja.

Tudi način nadzora v tem podjetju je skrb zbujajoč, saj so mu dali dodaten čas, da počisti obrat. Toda očitno je Marinblu tako velik pacek, da tega ni storil, a mu inšpekcija kljub temu ni začasno prepovedala obratovati. Nemoteno je lahko delal naprej, čez nekaj dni pa je, kot je danes pojasnila vodja sektorja za veterinarski nadzor, ribe sam prenehal pakirati. Inšpektorji bi morali po prihodu obrat celostno preveriti. Tam je bilo narobe namreč marsikaj – od umazanije do neprimerno oblečenih delavcev, ki ne razumejo slovensko, zato je vprašanje, ali poznajo predpise, kako je treba varno ravnati z živili. Izkazalo se je tudi, da Marinblu ni imel evidenc o sledljivosti živil, ki so eden ključnih elementov varnosti. Uprava je imela torej več kot dovolj razlogov, da bi ta obrat zaprla, pa ga ni, ker za to očitno ni imela dovolj znanja in poguma. Mnenje, kaj je s tem sporočila nosilcu dejavnosti in kaj potrošnikom, si lahko ustvari vsak sam.

Inšpekcija za varno hrano je prvi letošnji redni nadzor v tej pakirnici rib načrtovala šele junija. A preden ga je utegnila izpeljati, jo je vanjo priklicala Delavska svetovalnica, ki je na podlagi pogovorov z zaposlenimi zelo nazorno predstavila, kaj naj bi se tam dogajalo.

Uprava ne more biti dnevno navzoča v vseh obratih. To je jasno. Bolj skrbi, da so v obratu, ki je, kot izhaja iz poročil Delavske svetovalnice in iz medijskih objav, velik pacek, inšpektorji zmanjševali število rednih nadzorov.

Na današnji seji, na kateri je bil navzoč tudi odličen poznavalec živilske industrije, agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar, se je odprla širša razprava. Poslanke in poslanci so postali pozorni na nadzor varnosti hrane in predvsem na zaupanje potrošnika, katerega temelj je sprotno in transparentno obveščanje.

Profesor Kuhar je med drugim opozoril, da je model obveščanja javnosti na upravi za varno hrano preblizu izvršni funkciji – kmetijskemu ministrstvu, torej politiki. Smo potrošniki varni, če je uprava pod ministrstvom?

Potrošniki smo lahko pri sedanji organiziranosti uprave varni pod dvema pogojema: če jo vodi kompetentna ekipa in če je to res samostojen organ v sestavi ministrstva, ki samostojno dela in ki o rezultatih svojega dela samostojno obvešča javnost. Zdaj to počne PR-služba kmetijskega ministrstva, zato žal nikoli ne vemo, kdo bo sfriziral poročilo, ki ga uprava predstavi javnosti. In če omenjena pogoja ne bosta izpolnjena, je po mojem edina rešitev prenos uprave neposredno pod vlado.

Tudi Aleš Kuhar je poudaril, da mora biti inšpekcija v službi družbe, državljanov in tistih, ki delajo dobro, zato je izpostavil potrebo po stalnem komuniciranju, ki je v primeru uprave za varno hrano po njegovem podcenjeno. Kot zgled je navedel Dansko in Češko. Tam informacija o nepravilnostih v posameznem obratu, takoj ko jih zaznajo, pride do potrošnika. Je razumljiva, nazorna in vsakomur enostavno dostopna. Zakaj ni tako tudi v Sloveniji?

Ne vem. Uprava je takoj po ustanovitvi leta 2013 začela komunicirati s potrošniki, toda namesto da bi ta sistem nadgradila, ga je povsem razgradila. O obveščanju in komuniciranju uprave sploh ne moremo več govoriti, saj sta utopljena v obveščanju ministrstva. Potrošniki posledično nikoli ne vemo, katere informacije so prave in čigav interes bo pri obveščanju prevladal. Po Aleksandri Pivec in Jožetu Podgoršku, ki sta želela upravo utišati, ima sedanja ministrica Irena Šinko možnost, da to popravi. Za današnjo sejo se je žal opravičila in poslala državno sekretarko Tatjano Buzeti, ki to funkcijo opravlja šele dva tedna. Imela sem vtis, da je državna sekretarka pozorno prisluhnila poslankam in poslancem, ki so poudarili, da sta v primerih, kot je Marinblu, nujna učinkovito ukrepanje in učinkovito obveščanje.

Odbor za kmetijstvo je že pred slabimi tremi leti sprejel več sklepov v zvezi z upravo, med drugim to, da mora vzpostavitvi pregleden in pravno vzdržen način obveščanja javnosti o ugotovitvah inšpekcijskih nadzorov, vlada pa mora zagotoviti denar za posodobitev informacijskega sistema uprave. Nič od tega se ni zgodilo, zato ste želeli, da odbor te sklepe še enkrat potrdi, toda koalicijski poslanci so predlagali preložitev razprave in glasovanja o tem na jesen ...

Sklepi odbora za kmetijstvo s priporočili, povezanimi z upravo, so se od leta 2015 kopičili, uresničen ni bil nobeden, obveščanje javnosti pa je iz leta v leto slabše. Danes so poslanski kolegi in kolegice odločili, da bomo razpravo o tem nadaljevali jeseni. Očitno so ocenili, da poleti ni nevarnosti za kakšno prehransko afero, kar pa nikakor ne drži. Upam, da je državna sekretarka razumela današnjo razpravo, da bo o njej poročala ministrici in da ta z ukrepi ne bo čakala na jesen. Še en Marinblu bi namreč najbolj škodoval tistim proizvajalcem živil, ki delajo dobro.

Direktor uprave za varno hrano Matjaž Guček je zatrdil, da nimajo pravne podlage, da bi imena kršiteljev javno objavljali. Res?

To ne drži. Upravo k temu, da v sedmih dneh od pravnomočnosti odločbe na svoji spletni strani javno objavi imena kršiteljev, že od leta 2014 zavezuje zakon o kmetijstvu.