Poslanka Gibanja Svoboda Mojca Šetinc Pašek ima za seboj dolgoletno in plodno novinarsko kariero na javni RTV, a proslavil jo je pravzaprav Janez Janša. Tvit, ki ga na tem mestu ne bomo ponavljali, in leta trajajoč sodni postopek, iz katerega je kot poraženec izšel Janša, je bil uvod v njeno politično kariero. Na neki način je skozi pravdanje zoper prvaka opozicije postala simbol boja proti janšizmu, antijanšistka. Kasneje se je pridružila Gibanju Svoboda, stranki, ki je ob svojem nastajanju zapolnila izpraznjen volilni bazen nekdanje LDS.

»Vendar Golob ni novi Drnovšek, še manj je generalna sekretarka novi Gregor Golobič. Med njimi je vesolje razlik,« je spoznala naša sogovornica. »Sama sem Drnovška spoznala kot mlada novinarka, pri čemer me je navduševal zlasti njegov politični slog, ki je bil pragmatičen, racionalen, nikoli populističen. Večkrat je rekel, da mora politik tudi takrat, ko stvari ne gredo tako, kot bi morale, dajati vtis, da ve, kam gredo, da je vlada stabilna. Drnovšek je bil obdan z ministri in svetovalci, ki so na svojih področjih vedeli več, kot je vedel on sam,« razlaga. »Kar imamo danes, je žal povsem druga zgodba.

Kmalu po pridružitvi Gibanju Svoboda je ugotovila, da je, ironično, pristala v stranki, ki se, kot razkriva v pričujočem pogovoru, poslužuje enakih praks kot osovražena SDS. Ne, ni ji žal, je zatrdila. »V politiko nisem šla zaradi revanšizma do Janeza Janše, ampak zaradi osebnega izziva, šla sem z iskrenimi nameni,« je pripovedovala teden dni zatem, ko je bila javno izključena iz stranke.

Kdo strelja avtogole?

Zanesljivo ne jaz. Sama sem vedno igrala zgolj in samo za levosredinsko ekipo, zato se mi ta očitek zdi ne samo smešen, ampak predvsem žalosten, saj glede na poteze, ki smo jim priča, ugotavljam, da za drugo ekipo igra nekdo drug, čeprav je prepričan, da je on zadnji branik pred ponovno vrnitvijo te druge ekipe – Janeza Janše – na oblast.

Robert Golob? Zakaj naj bi on igral za drugo ekipo?

Zaradi načina, kako vodi vladno politiko. Govorim o vodenju vlade in največje vladne stranke, tudi o tem, kako komunicira z javnostjo. To je pravzaprav najboljša pot do tistega, pred čimer naj bi nas Robert Golob in njegovi najožji prišepetovalci obvarovali, najboljša promocija za to, da se Janša vrne na oblast.

Ko govorite o načinu vodenja vlade – kaj imate v mislih?

Recimo zadnjo idejo o krčenju števila ministrstev po tako imenovanem švicarskem modelu. Ta poteza se mi zdi smešna, ker smo pred letom dni vsi na glas zagovarjali in ljudi tudi na referendumu prepričevali, da je za dobro delovanje vlade po menedžerskih principih bolje imeti 20 ministrov. Zdaj pa jih bomo zaradi istih menedžerskih principov imeli dvanajst, deset oziroma morda sedem. Ker je predsednik vlade nenadoma ugotovil, da se ne da normalno usklajevati 20 ministrov in ministric. Tvorec te ideje švicarskega modela zanesljivo ne pozna prav dobro. Švica je federalna država, razdeljena na kantone, ki imajo veliko avtonomijo, na zvezni ravni pa je sedem ministrstev, ki delujejo kot superresorji, pri čemer je eno ministrstvo vedno v rokah opozicije. Bomo mi predali en resor osovraženi opoziciji? Take ad hoc domislice daje nekdo, ki o političnih sistemih in oblikah vladanja ne ve prav dosti.

Ste svoje pomisleke izrazili?

Seveda. V poslanski skupini sem bila ves čas tista, ki sem opozarjala na napake ali pa na stvari, ki so se mi zdele problematične. Zato sem prišla v navzkrižje z mnogimi. Niti ne toliko z Robertom Golobom, on je mojim pripombam včasih prisluhnil. Bolj sem prišla navzkriž z generalno sekretarko Vesno Vuković. Pravzaprav je ona glavni motor vsega tega dogajanja z Gibanjem Svoboda.

Ste se njej zamerili, da so tako brezkompromisno obračunali z vami?

V stranki oziroma v poslanski skupini zanesljivo niso radi poslušali opozoril. Ves čas sem opozarjala na to, da imamo cel kup izrednih sej, nujnih postopkov, zakonov, ki jih na vrat na nos vlagamo v parlamentarno proceduro, čeprav je parlamentarni postopek jasen in se da tudi v primeru rednih postopkov razmeroma hitro, recimo v mesecu in pol, sprejeti nek zakon. Govorimo o 53 glasovih, če sodelujeta še manjšinska poslanca, celo o 55. Take večine v preteklosti ni imel še nihče in če bi jo znali uporabiti, bi moralo biti vladanje v skladu z ustaljenimi demokratičnimi postopki pravzaprav lahkotno. Problem pa je, da nekdo misli, da mora prehitevati.

Kdo?

Predsednik vlade, ki želi s tem dokazovati svojo učinkovitost. Tak primer je bil, ko nam je prvič padla javnomnenjska podpora. To je sovpadalo z napovedjo dviga premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Nekdo se je čez noč spomnil, da bi javnomnenjsko podporo stranki lahko rešili s poslanskim zakonom, ki predvideva ukinitev tega zavarovanja. V bistvu je šlo za star predlog LMŠ, ki je bil nedodelan, zlasti v finančnem delu. O tem smo govorili v poslanski skupini. Seja je bila kot vedno strogo zaprta za javnost. Tam smo bili soočeni s tem, da bo vložen zakon, poslanci pa smo morali prispevati bianko podpise. Zakon se je v parlamentarno proceduro vlagal pozno popoldne. Zvečer sem prosila strokovnega sodelavca, ki je delal na tem zakonu, da nam ga pošlje, da si ga preberemo in vidimo, kaj smo sploh predlagali. Takrat sem ugotovila, da je to predlog LMŠ in da pomanjkljivosti niso bile popravljene. Na to sem opozorila poslanske kolege, rekoč, da moramo paziti na finančni strani, saj lahko nastane velik primanjkljaj v zdravstveni blagajni, ki ga bo moral kriti državni proračun in ki se bo iz leta v leto povečeval. Očitno so do večera informacije nekako pricurljale do novinarjev. Kmalu sem bila prva med osumljenimi, najbrž zato, ker sem nekdanja novinarka in ker z nekaterimi novinarskimi kolegi še vedno gojim prijateljske odnose. Ne, nisem bila jaz vir teh informacij in tudi sicer nisem vir informacij, ki uhajajo iz poslanske skupine z 41 ljudmi – kar je ob tako velikem številu poslancev najbrž nemogoče preprečiti, pa če je nadzor še tako vseprisoten. Ker pa je bilo sumničenje tako veliko, je Robert Golob predlagal, naj si poslanci med seboj pregledamo telefone.

Se je torej dogodek, o katerem smo pisali mediji, pa so ga v Gibanju Svoboda večkrat ostro demantirali, res zgodil?

Ja, vse je bilo res. To je bil zame precej stresen in tudi prelomen dogodek. Od takrat se je razhajanje samo še poglobilo. Kasneje smo se sprli, ko je prišel predlog za dvig plače predsednika uprave Slovenskega državnega holdinga. Žiga Debeljak si je plačo prek nadzornega sveta dvignil s skoraj 13.000 na 19.000 evrov. Meni se je to zdelo absolutno nehigienično in nemoralno, še zlasti v času draginje, inflacije, in tudi nesorazmerno s povprečnimi plačami v Sloveniji in plačami, ki jih imajo voljeni funkcionarji, ki so v tistem obdobju res garali, na primer minister za energetiko Bojan Kumer. No, predsednik vlade in generalna sekretarka se nista strinjala, da je s tem dvigom plače kaj narobe. Takrat sem prvič slišala očitek, da igram za drugo ekipo.

Se boste glede na vse, kar razlagate, sploh pritožili na izključitev iz stranke?

Ne. Pod častjo mi je, da bi s pritožbo legitimirala nekaj, kar je bilo v zvezi z mano izmišljeno. Obtožili so me, da sem nekakšna izdajalka, ki nosi interne in celo lažne informacije medijem, s čimer ruši ugled in enotnost stranke. Sploh je zanimivo, da sem bila – sodeč po pojasnilih vodstva stranke – edina, ki je ogrožala njihovo domnevno železno monolitnost. Eden od očitkov je šel na račun moje obrazložitve glasu pri odstavitvi ministrice Irene Šinko. Podvomila sem o razlogih za razrešitev, a vendarle glasovala v skladu z dogovorom v poslanski skupini. Toda 82. člen ustave je jasen: poslanec je predstavnik vsega ljudstva in ne sme biti vezan na navodila. Imela sem torej vso ustavno pravico obrazložiti svoj glas. Kar sem storila zaradi pritiskov. Pred tem so me namreč klicali nekateri člani stranke in novinarji, tudi taki, ki me niso nikoli prej, ter postavljali identična vprašanja o mojem glasovanju. Iz tega sem razbrala, da so bila ta vprašanja sugerirana iz stranke. Nazadnje sem ob svoji izključitvi slišala samo kup natolcevanj, klevet in konstruktov, ki so v glavnem zrasli v glavi ene osebe …

… katere?

Mislim, da generalne sekretarke. Ta je znana po nenehnem spletkarjenju in ustvarjanju notranjih sovražnikov. Obglavljena sem bila v živo, pred televizijskimi kamerami, brez pojasnila in možnosti zagovora. Potem so mi tako zaradi internega pravila, ki pravi, da najprej izvršni odbor stranke izključi člana, šele potem pa ima izgnanec možnost pritožbe, kot tudi zaradi pritiska medijev, ki so v tej odločitvi prepoznali značilnosti totalitarnih praks, dali možnost, da dokazujem svojo nedolžnost. Takih sprevrženih igric, ki se jih ne bi sramoval niti Stalin, se ne grem. Bo pa po mojem odhodu iz stranke vse manj članov, ki si bodo upali na glas opozarjati, kaj je narobe, saj se bodo zavedali, kaj se jim lahko zgodi, če bodo osumljeni »streljanja na lastni gol«: javna ekskomunikacija, takojšnja izločitev iz vseh odborov in komisij državnega zbora, tudi znatno nižja plača, če je izobčenec prej vodil kak odbor ali komisijo …

Torej, Mojca Šetinc Pašek kot vzorčni primer discipliniranja in prikaz, kaj
bo s tistimi, ki si upajo reči kar koli, kar je v nasprotju s stališči predsednika vlade, generalne sekretarke?

Ja. Nisem edina. Marto Kos se je zelo grobo odslovilo in izključilo iz predsedniške kampanje, potem ko je generalna sekretarka ocenila, da ima Marta Kos napačno ekipo in da nima možnosti vstopa v drugi krog. S Tatjano Bobnar, ki je po mojem mnenju oseba z izjemno integriteto, so obračunali tisti, pridruženi Gibanju Svoboda, ki so po njenem odhodu s svojim človekom prevzeli ta resor.

Ste si zabili zadnji žebelj v krsto s tem, ko ste opozorili na sporni razpis za vojaški reality show in s tem dregnili
v osrčje LMŠ?

Mislim, da je bila ta izjava o »reality showu« za dva milijona evrov, ki si ga je hotel privoščiti Marjan Šarec s pomagači na ministrstvu za obrambo, eden od povodov, da se me je tako hitro odsekalo. Moj greh je bila izjava, da če pravila integritete in politične odgovornosti veljajo za Sanjo Ajanović Hovnik, veljajo tudi za Marjana Šarca. Njegov razvpiti mastermind iz ozadja Damir Črnčec poskuša ob slabljenju predsednika vlade na pozicije v vladi postaviti čim več svojih kadrov, da bi bil nazadnje naskok na glavno mesto v vladi čim lažji, če bi se vendarle odvrtel film, o katerem Golob pravi, da ga Janša ne bo videl.

Kakšni so danes odnosi med vami in Robertom Golobom?

Nikakršni. Kot je sam rekel, je ta zgodba zanj zaključena. Enako lahko rečem tudi sama.

Zakaj ostajate del poslanske skupine Svoboda?

Svojih kolegov v poslanski skupini nikoli nisem izdala, z večino gojim pristne, prijateljske odnose. Upam, da se to ne bo spremenilo, kljub prizadevanjem tistih, ki so stranko sovražno prevzeli. Prav tako ne želim izdati volilcev, ki so me volili. Drug razlog je povsem tehničen: če bi postala samostojna poslanka, ne bi imela pravice do strokovne pomoči in moje delo bi bilo zelo oteženo. Sicer pa potek celotne eksekucije kaže na to, da mi želijo porezati še zadnjo vratno žilo. Hkrati z mojo izključitvijo iz stranke je namreč vodja poslanske skupine (Borut Sajovic, op. a.) dobil ukaz, da se me nemudoma razreši iz vseh delovnih teles državnega zbora, v katerih sem delovala. Samo zaradi postopka, po katerem mora predlog na mandatno-volilno komisijo, me še niso uspeli razrešiti kot predsednico preiskovalne komisije. Kar počnejo, je dejansko onemogočanje dela poslanca in je v nasprotju s parlamentarnim poslovnikom. Vse kaže, da je moj formalni odhod iz poslanske skupine samo še vprašanje časa. Zaenkrat sem tukaj, puščam pa vrata odprta. Možnosti so tri: da zaprosim ali Levico ali SD za sodelovanje v njihovih poslanskih skupinah ali pa da sem samostojna poslanka.

Kdo je stranko sovražno prevzel?

Po združitvi z LMŠ in SAB je bilo zlasti od kolegov iz LMŠ slišati, da so oni na volitvah »padli za Svobodo«. Zdaj pa oni Svobodo prevzemajo na vseh ravneh in očitno Svoboda pada pred LMŠ. S ključnimi člani stranke se razhajam pri razumevanju osnovnega koncepta politike. Ne toliko z Golobom kot z Vesno Vuković in ključnim prišepetovalcem v ozadju Damirjem Črnčecem. V tem postjanševem obdobju je bil zame moteč zlasti njun revanšizem, prepričanje, da je mogoče »janšiste« premagati samo s posnemanjem njihovih metod, zlasti pri kadrovskih menjavah. To sem večkrat slišala tako od Črnčeca kot od Vesne Vuković. Ne razumem, kako si lahko diametralno drugačen od političnega nasprotnika, kar je bila naša glavna predvolilna obljuba, če za obračun z njim uporabljaš enake metode kot on in ne zmoreš najti svojega, drugačnega pristopa. Potem to ni več politika kot borba konceptov, soočanja idej, iskanja najboljših rešitev, temveč zgolj in samo goli boj za moč in oblast.

Kdo dejansko vodi Svobodo?

Vodenje stranke je prepuščeno generalni sekretarki (Vesni Vuković, op. a.), njenemu namestniku Petru Majerletu, eden njenih glavnih prišepetovalcev pa je Damir Črnčec. Po prihodu generalne sekretarke so se v stranki začeli nadzor, sumničenja, iskanje »izdajalcev« … Tako imamo zdaj na političnem prizorišču dve skrajni plati: na eni strani radikalizirano SDS in na drugi strani populistično Gibanje Svoboda. Obe strani potrebujeta očiščenje, notranjo katarzo. Kajti če se bo to nadaljevalo, se bomo zgolj in samo še obstreljevali z najtežjo možno artilerijo, najhujšimi možnimi topniškimi salvami. Tega v slovenski politiki ne potrebujemo.

Na facebooku ste pisali o rušenju lastnih poslancev in ministrov, o etiketiranju, izključevanju članov. Menite, da se je to zdaj končalo? Obstaja še kdo, ki opozarja, pa je zato moteč in utegne biti naslednji na odstrelu?

Mislim, da se bo za nekaj časa zadeva ustavila, ker so ljudje prestrašeni. Vzorčni primer tega je ravnanje s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič. Z Urško sva si precej blizu in čeprav sem bila zelo razočarana nad tem, kar je ob svojem odstopu z mesta podpredsednice stranke povedala v kamere, kot človek razumem, kaj se je v resnici zgodilo. Glavni vzvod za obračun z njo so bili novinarski članki v dveh izbranih medijih, kamor je nekdo plasiral informacije o tem, kaj se dogaja v poslanski skupini po razrešitvi Irene Šinko. Tako se je začelo zelo brutalno obračunavanje z Urško. Eden od poslancev, Aleš Rezar, je imel vnaprej napisano obtožnico, na koncu pa je svojo strankarsko kolegico in podpredsednico stranke pozval k odstopu. Šlo je za organizirano akcijo zoper predsednico parlamenta, češ, kako si je drznila znova solirati, ker se je vzdržala pri glasovanju o razrešitvi ministrice. Kar predstavljam si, kaj se je nato dogajalo na izvršnem odboru, da so jo nazadnje prisilili k odstopu z mesta podpredsednice stranke. Vse je bilo vnaprej dogovorjeno, potem so to zavili v celofan za medije in jo prisilili, da je rekla, da odstopa, ker da je osebno preobremenjena z obema funkcijama.

Kakšno je vaše pričakovanje glede napovedanih reform? Ste optimistični?

Ne, mislim, da so te reforme nekaj podobnega kot tistih 600 evrov dodatka za sodnike. Izginile so z dnevnega reda. Morda bi lahko izpeljali reformo plačnega sistema, če bi pogajanja do konca vodila Sanja Ajanović Hovnik. Nova ministrica za zdravje se mi zdi sicer kompetentna oseba, ima pa težko nalogo. Gotovo tudi sama dobro ve, da je čas za pravo zdravstveno reformo že potekel in da jo čaka le popravljanje napak za nazaj.