Pomanjkanje kadrov je ob staranju prebivalstva že in bo v prihodnje še večja težava našega gospodarstva. Delodajalci so zato pozdravili podaljšanje interventnega zakona, ki poenostavlja zaposlovanje tujcev.

Delovno aktivnih tujih državljanov je po podatkih statističnega urada trenutno v Sloveniji že 15 odstotkov oziroma več kot 140.000, kar je dvakrat toliko kot pred petimi leti. Toda ni dovolj, da država zgolj izda dovoljenje za delo in bivanje, nujno potrebujemo dobre integracijske politike.

»Popolnoma nekontroliran uvoz predvsem nizko plačane delovne sile v takšnem obsegu lahko vodi v nedostojne razmere za priseljene delavce in v resne socialne in javnofinančne težave Slovenije v nekaj letih,« je za Dnevnik nedavno opozoril državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Igor Feketija.

»Na migrante se gleda predvsem kot na tiste, ki bodo pomagali reševati pomanjkanje delovne sile in pokojninsko blagajno. Na drugi strani pa prihaja do kršitev njihovih delavskih in drugih pravic. Če ljudem ne ponudimo dostojnih pogojev dela in bivanja, je normalno, da bodo delo čez nekaj časa odklonili in da tudi integracija ne bo stekla. Bolj ko se začetek integracijskega procesa zamika, težje se ljudje naučijo jezika, vključijo v skupnost,« opozarja Živa Gabaj iz Slovenske filantropije. Ljudje, kot pravi, izpadejo iz integracijskih programov zaradi slabe informiranosti o njihovem izvajanju, velike oddaljenosti izvajanja programov od krajev, kjer so nastanjeni, pa tudi zato, ker programi zanje niso dovolj jezikovno, časovno ali vsebinsko prilagojeni, ter zaradi drugih osebnih okoliščin, kot je na primer skrb za otroke.

Čeprav je za delodajalce to dodatno delo in usklajevanje, bi po mnenju Gabajeve morali prevzeti svoj del odgovornosti za integracijo oziroma vsaj omogočiti, da bi se priseljencem med delovnim procesom omogočila udeležba na tečaju slovenskega jezika in v morebitnih drugih programih.

Premalo tečajev in integracijskih programov

Urad vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov objavlja veliko razpisov za izvajanje različnih, zelo potrebnih integracijskih programov in vsebin, ne dobi pa izvajalcev za vse. Večinoma se prijavljajo civilnodružbene organizacije, a teh ni dovolj, da bi pokrili vse potrebe oziroma bi jih pokrili povsod po državi, zato Živa Gabaj opozarja, da bo vrzeli treba reševati sistemsko.

Obetala je lani sprejeta integracijska strategija, ki je sama po sebi nujen dokument, a ji morajo slediti konkretni ukrepi. »Z implementacijo še ne moremo biti zadovoljni, v praksi je premalo vidnih rezultatov in sprememb,« ocenjuje sogovornica.

Tudi predstavniki migrantov, ki živijo v Sloveniji, so že junija javno predstavili peticijo za izboljšanje programov učenja slovenskega jezika za tujce, kar je bistveni pogoj za vključevanje v družbo. Med ključnimi zahtevami je napotitev na tečaj čim prej po prihodu v Slovenijo, večje število tečajev, saj nekateri na prosto mesto čakajo tudi leto ali več, pa tudi večje število ur, sploh za priseljence iz neslovanskih okolij, ter boljša prilagojenost tečajev. Da na tem področju praksa ne dohiteva števila tujcev, ki se priseljujejo, je pristojne ta teden opozorila poslanka Levice Tatjana Greif.

Živa Gabaj je prepričana, da bi bilo več pristojnosti treba dati lokalnim skupnostim, tako da bi prevzele določene zadolžitve za integracijo priseljencev preko različnih programov v okolju, kjer ti dejansko bivajo, in te skupnosti tudi finančno podpreti.

Zelo pereča težava je tudi namestitev, saj se že s tem, ko se tujce namesti nekam na obrobje ali v neke stavbe in območja, kjer živijo izključno priseljenci, vzpostavlja marginalizacija. Veččlanska migrantska družina v trenutnih razmerah zelo težko sploh pride do kakršnega koli stanovanja.

Za več medkulturnih mediatorjev

Sistemsko bi bilo treba v prakso v večji meri vpeljati tudi medkulturne mediatorje, za katere je bila po letih prizadevanj vendarle vzpostavljena nacionalna poklicna kvalifikacija.

»Zlasti tiste ženske, ki so nižje izobražene in prihajajo iz bolj patriarhalnih okolij, je težje pritegniti v integracijske programe. Nerealno je pričakovati, da bodo prišle kar same od sebe. Treba jih je povabiti v jeziku, ki ga razumejo, in se začeti z njimi pogovarjati. To je osnova. In tukaj bi bil večji angažma medkulturnih mediatorjev zelo koristen,« svetuje Ena Pavlović Derenčin, ki je v Slovenski filantropiji vodja projektov v okviru programa migracije, deluje pa tudi kot medkulturna mediatorka za arabščino. Medkulturni mediator je, kot pravi, nekakšen most – priseljencu pomaga razumeti kulturno okolje, v katerega je prišel, večinskemu prebivalstvu pa kulturno ozadje priseljenca, saj integracija ni enosmeren proces.

Neustrezni ukrepi vodijo v širjenje nestrpnosti

Matjaž Rakovec, župan mestne občine Kranj, ki že več let opozarja na izzive ob povečanem priseljevanju, pravi, da je pri njih vključevanja v integracijske programe žal premalo. Tujci, ki prihajajo v zadnjem obdobju, med njimi je veliko albanskih delavcev in družin, se ne naučijo jezika in se ne prilagodijo našemu načinu življenja, kar lahko eskalira v nestrpnost. »Ta se že kaže v določenih oblikah, tudi na socialnih omrežjih. In to ni dobro.«

Pomanjkanje interesa za učenje jezika in integracijo je po njegovem mogoče deloma povezati s tem, da je za mnoge tujce Slovenija samo prehodna država. Deloma pa z neučinkovitimi ukrepi države. »Od odločevalcev je nekorektno, da nas ne poslušajo in ne sprejmejo naših pobud, čeprav se z negativnimi posledicami soočamo v lokalnih skupnostih, predvsem v šolstvu in zdravstvu,« je kritičen.

Slovenski starši zaradi počasnega učnega napredka že izpisujejo svoje otroke iz »priseljenskih« šol, kar stanje zgolj še poslabšuje. Vendar so bile pobude o uvedbi tako imenovanih pripravljalnic zavrnjene, drugi ukrepi pa so nezadostni. Tudi sistem učenja slovenščine za tujce ne daje pravih rezultatov, opozarja. Država bi po njegovem od tujcev morala zahtevati določeno stopnjo znanja jezika, ne pa rahljati pogojev, jim pri tem pomagati in na to vezati tudi določene (socialne) bonitete.

Informacijska točka za tujce, a le v Ljubljani

Katarina Štrukelj, direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov, ocenjuje, da je model integracije oseb s priznano mednarodno zaščito, ki prihajajo iz Afganistana, Burundija, Sirije, Irana, Iraka in podobnih držav, na splošno uspešen. Gre za individualiziran pristop, pri katerem vsaka oseba dobi svetovalca za integracijo, s pomočjo katerega v dveh letih doseže samostojnost. Nekoliko drugače je pri priseljencih iz tretjih držav, ki pri nas pridobijo dovoljenje za prebivanje in delo. Štrukljeva pravi, da se zavedajo, da nekdo, ki dela do šestih zvečer, težko nato opravlja še tečaj slovenščine, zato so te že prilagodili tako organizacijsko kot po obsegu (180 plus 60 ur), kar pa je po mnenju pobudnikov omenjene peticije še vedno premalo. Pri uradu bo predvidoma še letos začela delovati tudi informacijska točka za tujce (testno le v Ljubljani), kjer bo vsak tujec pri svetovalcih pridobil vse potrebne informacije glede urejanja statusa in drugih zadev. Urad je že objavil tudi razpis za izbiro izvajalcev, ki bi zaposlili medkulturne mediatorje za šest jezikov, s čimer želijo razširiti njihov nabor. Po vsej Sloveniji bo potekala tudi kampanja ozaveščanja o pomembnosti uspešnega vključevanja migrantov. Pred kratkim so organizirali tudi sestanek z združenji občin, saj nameravajo prek razpisov financirati zaposlitve oseb na občinah, ki bi izvajale integracijske aktivnosti na lokalni ravni.