Gradbeni inšpektorat je prejšnji teden izdal odločbo o prenehanju uporabe stanovanjske stavbe na Ulici Matije Doljaka 4 v Solkanu in odredil izselitev stanovalcev. Gre za tako imenovano stanovanjsko skupnost, v kateri živi šest uporabnikov Javnega zavoda Dom na Krasu. Nazaj v prostore zavoda v Dutovljah se morajo preseliti danes, saj jim je inšpektor dal za to 24 ur časa od vročitve, ki je bila opravljena včeraj.
Goran Blaško, direktor tega javnega Zavoda, nam je potrdil prejem odločbe inšpekcije, ki pa je za zdaj ne bodo spoštovali pravi. »Načeloma imamo dogovor, da v tem trenutku iz te stavbe ne gremo. Rok je nerazumno kratek in tako hitro se je nemogoče izseliti, prav tako je v ozadju preveč stvari. Trenutno se dogovarjamo, kako naprej. Ta odločba bi lahko imela daljnosežne posledice. Ne samo zato, ker je diskriminatorna, ampak ker po državi v takšnih skupnostih živi okoli 1000 ljudi. Ta odločba je lahko nevaren pravni precedens. Mi smo za te skupnosti pridobili evropska sredstva in gre za državni pilotni projekt, sledili pa naj bi nam tudi drugi socialno varstveni zavodi,« je povedal direktor.
Direktor je pri tem še dodal, da v naslednjih dneh pričakujejo odločbe še za tri objekte, kjer so nastanjeni njihovi varovanci. Pri tem je izpostavil, da so stanovanjske skupnosti del širšega strateškega načrta države, za izvedbo pa so se uskladila različna ministrstva ob soglasju, da se dejavnosti izvajajo v stanovanjskih objektih. »Inšpekcija nam sedaj očita, da to ni pravilno in da bi stanovanje moralo biti kvalificirano kot stanovanjska stavba za posebne družbene skupine. Ta zgodba se nam zdi čudna; kako namreč lahko ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP), del katerega je inšpektorat, govori o eni stvari, inšpektorat pa o nečem drugem.«
Minister Maljevac je do odločitve kritičen
Na ministrstvu za solidarno prihodnost so povedali, da inšpektorjevo odločitev obžalujejo. »Deložacija ljudi iz najšibkejših skupin in njihovo zapiranje za zidove zavodov je nedopustno. Z leti se je obravnava ljudi z ovirami v telesnem in duševnem razvoju bistveno spremenila. Družba jih je nekoč zapirala v ustanove, danes pa razumemo, da jim z življenjem v skupnosti ponudimo osnovno podlago za normalno življenje ter dostop do javnih storitev in prostorov, ki so nam, ostalim, samoumevne,« je izjavil Simon Maljevac: »Osebno sem do odločitve inšpektorata zelo kritičen, saj vrti čas nazaj, ne morem pa se znebiti slabega občutka ob manevru civilnih inciativ in lokalne politike. Najšibkejše med nami moramo predvsem ščititi.« Tudi na ministrstvu so spomnili na januarsko presojo MNVP, v kateri to priporoča, naj se stanovanjske dejavnosti izvajajo v običajnih stanovanjskih objektih.
Varuh človekovih pravic: Za dostojanstvo in varnost gre
V uradu varuha človekovih pravic pravijo, da od inšpektorata pričakujejo takojšnja pojasnila, ker je, kot so zapisali, v tem primeru ključno »zagotavljanje dostojnega in varnega bivalnega okolja za stanovalke in stanovalce.« Ne glede na formalno skladnost uporabe stavbe s predpisi meni, da je nujno upoštevati tudi načelo sorazmernosti. »Varuh ocenjuje, da je 24-urni rok za izselitev invalidov, če informacija drži, pretirano kratek in bi lahko v tem primeru prišlo do posega v njihovo dostojanstvo in varnost. Opozarja na potrebo po boljšem uravnoteženju formalnih zahtev s pravicami že tako ranljivih oseb, saj ocenjuje, da je njihova izselitev pretiran ukrep in ni skladen z načeli razumevanja, sorazmernosti in spoštovanja dostojanstva posameznikov. Še enkrat poudarja, da tovrstne, sicer specifične situacije terjajo veliko mero razumevanja.«
Posebne družbene skupine
»Gradbeni inšpektor je ugotovil, da delovanje stanovanjskih skupin pod okrijem zavodov sodi v okvir institucionalnega varstva in jih je potrebno nemudoma oziroma v 24 urah izseliti. Torej nikakor ne moremo trditi, da gre za institucionalno varstvo, ampak eno izmed oblik podpore v skupnosti. Gre za njihov dom, kjer živijo ob pomoči tam zaposlenih,« nam je postopek komentirala Andreja Rafaelič z Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo.
Po navedbah direktorja je inšpektor kot razlog za odločbo o prenehanju uporabe navedel neskladno uporabo stavbe, saj je stanovanjska skupina bivala v objektu, ki je opredeljen kot enostanovanjska stavba. Inšpektor pa je odredil, da jo zavod uporablja kot stanovanjsko stavbo za posebne družbene skupine in bi morala zato biti tudi tudi klasificirana. Andreja Rafaelič je pojasnila, da ima lahko odločitev inšpektorja daljnosežne posledice, saj po državi v podobnih stanovanjskih skupnostih živi okoli 1000 ljudi: »Inšpekcija pravi, da bi morali spremeniti namembnost prostorov, ki so zdaj opredeljeni kot stanovanjske skupnosti, morali pa bi jih opredeliti kot prostor, kjer se zagotavlja institucionalno varstvo. To po moji oceni ne drži in je v nasprotju z več kot 30 let staro prakso, ko so se ustanovile prve stanovanjske skupine.«
Prepoved inšpektorja velja, dokler se ne spremeni uporabno dovoljenje. V uradnem listu so med stanovanjskimi stavbami za posebne družbene sicer našteti »stanovanjske stavbe za posebne družbene skupine, kot so domovi za starejše osebe, študentski in dijaški domovi, internati, delavski domovi, domovi za odvajanje od odvisnosti, sirotišnice, samostani, begunski centri, prehodni domovi za tujce, materinski domovi, zavetišča in podobno.« V praksi to pomeni, da bi bilo za spremembo namembnosti objekta potrebno soglasje sosedov, kar pa je mnenju Rafaelič lahko podlaga za diskriminacijo: »Po Sloveniji je veliko takšnih skupnosti in v nekaterih ljudje živijo že zelo dolgo časa, to ni nobena novost. Če bi začeli množično izdajati takšne odločbe, bi to pomenilo, da bi se vsi ti ljudje morali vrniti v zavode ali pa bi jih morali namestiti tja, kjer bi se vsi sosedje s tem strinjali. To je po moji oceni diskriminatorno, saj nihče izmed nas ne potrebuje soglasja sosedov, da se nekam preseli. Zakaj bi nekdo, ki je morda brez noge, moral vprašati soseda za dovoljenje, da se nekam vseli?«
