Podatek, da so države članice EU v zadnjih devetih letih od prodaje emisijskih kuponov zbrale 88,5 milijarde evrov, bi moral biti razveseljujoč. A je vse prej kot to. Vsaj 37 milijard evrov so države porabile za ukrepe, ki nimajo zveze s podnebnimi spremembami. »Vsaj tretjina denarja, ki so ga države EU zbrale iz prodaje emisijskih kuponov, bodisi ni bila porabljena za podnebne ukrepe bodisi je bila usmerjena v naložbe za premogovno in plinsko infrastrukturo,« je opozoril Romain Laugier, glavni avtor poročila organizacije World Wide Fund (WWF). To pomeni, da so države le 57 odstotkov vseh zbranih sredstev dejansko namenile boju proti podnebnim spremembam, kar naj bi bil namen prodaje emisijskih kuponov.
V minulem tednu smo na Dnevniku razkrili zgolj enega od domačih primerov: nekdanji minister Andrej Vizjak je hotel tik pred volitvami 1,5 milijona evrov iz podnebnega sklada kanalizirati k svojemu bivšemu oziroma bodočemu delodajalcu, družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi.
V podporo fosilnim gorivom
Cena kupona – torej odpustka za tono v ozračje izpuščenega ogljikovega dioksida – je pred devetimi leti znašala dobre štiri evre in se je do letošnjega oktobra povzpela na 76 evrov. Hkrati so razumljivo naraščali tudi prihodki držav EU iz trgovanja s temi kuponi. Države EU so zgolj lani s prodajo kuponov zbrale 25 milijard evrov. Prednjači Nemčija, kjer so v devetih letih zbrali 18,4 milijarde evrov. V Sloveniji se je v tem obdobju v podnebni sklad steklo 412 milijonov evrov.
Da tudi sklad za podnebne spremembe programov porabe sredstev ne izvaja transparentno ter da nekateri ukrepi niso v skladu s cilji in zakonskimi nameni, že leta opozarjajo v Focusu. »Ministrstvo javnosti ne obvešča o tem, koliko sredstev se dejansko nameni kateremu ukrepu in kakšne učinke pri zmanjševanju emisij ali prilagajanju na podnebne spremembe so ukrepi imeli,« je dejala Barbara Kvac iz Focusa. Med spornimi ukrepi, ki so se znašli v programih porabe sredstev, je navedla denimo sofinanciranje nakupov tovornih vozil.
Slovenija se je v primerjavi z drugimi državami članicami še dobro odrezala; le sedem odstotkov zbranih sredstev ni namenila boju proti podnebnim spremembam. S tem se uvršča na sredino lestvice. Najbolje so se odrezale Grčija, Danska in Nemčija, najslabše pa – presenetljivo – Avstrija, ki sodeč po analizi WWF kar 86 odstotkov vseh zbranih sredstev (1,2 milijarde evrov v devetih letih) ni namenila boju proti podnebnim spremembam. Sledijo Italija, Latvija in Slovaška.
Ima pa naša država druge vrste težavo: pri črpanju sredstev. Denar v skladu ostaja iz leta v leto neporabljen. Leta 2019 je ostalo neporabljenih 85,9 milijona evrov, ki so jih prenesli v naslednje leto. Leta 2019 je ostalo neporabljenih kar 110,4 milijona evrov, leta 2020 135 milijonov evrov in lani dobrih 185 milijonov evrov, kažejo podatki okoljskega ministrstva.
Izrojeni sistem
Podjetja v energetsko intenzivnih sektorjih, na primer v jeklarstvu ali cementninarstvu, vsako leto prejmejo določeno količino kuponov brezplačno; proizvajalci električne energije morajo od leta 2013 vse kupone kupiti. Toda analiza WWF ugotavlja, da so ti brezplačni kuponi na ravni EU dejansko vredni več kot tisti, ki jih države prodajo. V Sloveniji je razmerje nekoliko obetavnejše: če smo v podnebnem sladu zbrali več kot 400 milijonov, smo za vsaj 250 milijonov evrov kuponov razdelili brezplačno. Podatki računskega sodišča kažejo, da je bilo določenim onesnaževalcem od leta 2013 in 2019 podeljenih celo več brezplačnih kuponov, kot naj bi jih ti potrebovali. To je »posledica na ravni EU določenih pravil, ki jih nekateri upravljalci naprav izkoriščajo, na primer z zmanjšanjem obsega proizvodnje le za toliko, da to ne vpliva na število brezplačno podeljenih kuponov«, so ugotovili na računskem sodišču. Evropski onesnaževalci, ki so prejeli brezplačne kupone, so jih prodali naprej in s tem celo zaslužili. Največji dobiček so imele Španija, Nemčija, Francija in Italija.
»Sistem trgovanja z emisijskimi kuponi je v zadnjem desetletju temeljil na načelu onesnaževalec ne plača – z milijardami izpadlih prihodkov, ki bi jih lahko države EU vložile v razogljičenje,« je jasen Laugier. EU bi po njegovem mnenju morala odpraviti brezplačne kupone. Evropski parlament, Svet EU in evropska komisija se pogajajo o ukinitvi brezplačnih kuponov, a ne prej kot med letoma 2032 in 2036.
