Leta 2016 je javnost in Univerzo v Mariboru (UM) pretresala afera v zvezi z mobingom, ki ga je, kot je potrdila posebna univerzitetna komisija, na rektoratu izvajal takratni vršilec dolžnosti glavnega tajnika Teodor Lorenčič nad svojima pomočnikoma Alenom Vidonjo in Petro Ujčič, pri čemer ga je slednja obtožila tudi spolnega nadlegovanja. Zadeva se je interno končala tako, da sta bila sodelavca z novo sistemizacijo degradirana, Lorenčič pa je pod taktirko takratnega rektorja Igorja Tičarja dobil opomin pred odpovedjo delovnega razmerja in bil premeščen na drugo, še vedno pomembno delovno mesto. Kasneje je na univerzi sicer izgubil službo, a že pod drugim vodstvom in zaradi drugega prestopka.
Po vseh teh letih je odmeven primer zdaj dočakal še sodni epilog. Okrajno sodišče v Mariboru je namreč januarja letos Lorenčiča spoznalo za krivega šikaniranja na delovnem mestu in ga obsodilo na pol leta pogojne zaporne kazni s preizkusno dobo enega leta ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Sodba, na katero se Lorenčič ni pritožil, je postala pravnomočna konec prejšnjega meseca.
»Pubec, ne fu... me v glavo«
Se pa odločitev sodnice Sonje Krajnc nanaša samo na očitke Vidonje. Izključno on je namreč zadevo prijavil policiji, medtem ko se Petra Ujčič za kazenski pregon ni odločila. Je pa bila med pričami, ki so Lorenčiča močno obremenile. Sodišče je v celoti verjelo in sledilo oškodovancu ter petim pričam, da je obdolženi na rektoratu večkrat kričal, se vulgarno obnašal, bil žaljiv in seksističen.
Kot izhaja iz sodbe, je Lorenčič Petri Ujčič v prisotnosti Vidonje med drugim rekel, da bi se »onadva bolje razumela, če bi jo pof... tam na njegovi mizi«, Vidonji pa je govoril »pubec, ne fu... me v glavo, nehaj me fu... v glavo«. »Obdolženi je uspel vzpostaviti izrazito negativno, žaljivo in zastrašujoče delovno okolje, v katerem je sistematično in ponavljajoče se trpinčil oškodovanca,« je v obrazložitvi sodbe zapisala sodnica Sonja Krajnc, pa tudi to, da je s svojim ravnanjem pri Vidonji povzročil ponižanje in prestrašenost.
Lorenčiču, ki se je branil, da gre za izmišljen konstrukt njemu nenaklonjenih posameznikov, sodišče ni verjelo. Zaradi »navedenih neresnic« in izogibanja odgovoru tudi ne Igorju Tičarju, prav tako pa ne takratnemu prorektorju Janu Žanu Oplotniku in drugim, ki jih je poklicala obramba.
Vidonja zadovoljen, Lorenčič nezainteresiran
»Srečen in zadovoljen sem, da je pravici zadoščeno in da so tudi za naprej jasno postavljene meje, česa na univerzi ni dovoljeno početi,« se je na pravnomočno sodbo odzval Vidonja, ki je zaradi šikaniranja tudi iskal zdravniško pomoč, ko so ga z novo sistemizacijo degradirali, pa je univerzo zapustil in odprl svojo odvetniško pisarno. Na delovnem sodišču je sprožil postopek zaradi trpinčenja na delovnem mestu in se z univerzo, takrat že pod vodstvom rektorja Zdravka Kačiča, poravnal. Univerza mu je za neplačane obveznosti po delovnopravni zakonodaji in odškodnino plačala 18.000 evrov.
»Zdaj in že več zadnjih let sem v intenzivnem ustvarjalnem obdobju pisanja leposlovja. Praktično ne mine leto, da ne bi izdal knjige poezije ali proze ali kake monografije, zato res nimam niti časa za pisanje pritožb niti me to ne zanima,« pa je sodbo komentiral Lorenčič. Potem ko ga je Kačičev kabinet odpustil zaradi razkrivanja osebnih podatkov, je razglasil osebni stečaj in neuspešno tožil univerzo zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi, nato pa se, »ker sem v Sloveniji nezaposljiv«, preselil v Beograd.
