»Palestinsko ljudstvo se sooča z eksistencialnim bojem na svoji zemlji in ima pravico do obstoja na tistem, kar je ostalo od njihove zemlje. Potrebujejo podporo – in če jim ne pomagamo mi, ljudje, kdo jim bo?« je v nabito polni predavalnici Pravne fakultete v Ljubljani dejala Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov za stanje človekovih pravic na okupiranih palestinskih ozemljih. Obisk v Sloveniji je začela z nagovorom na mariborski pravni fakulteti, nadaljevala v Lutkovnem gledališču Maribor in v sredo v Ljubljani, medtem ko je ob robu obiska opravila tudi srečanja s premierjem Robertom Golobom, predsednico republike Natašo Pirc Musar in državnim sekretarjem Markom Štucinom.
Ekonomija genocida
Albanese je v Slovenijo prišla na povabilo civilne družbe, na vsakem koraku pa opozarjala na sistemsko brezbrižnost mednarodne skupnosti in evropskih držav, ki – kot pravi – s svojo tišino in političnimi izgovori omogočajo nadaljevanje genocida. V središču njenega tokratnega obiska je poročilo Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida, v katerem se osredotoča na odgovornost javnih in zasebnih akterjev pri izraelskih kršitvah človekovih pravic in nezakoniti okupaciji palestinskega ozemlja.
»Genocid ni več samo vojaški. Je industrijski. Je gospodarsko gonilo, v katerega so vpletene banke, tehnološki sektor, gradbeništvo in nenazadnje univerze,« je dejala Albanese. V poročilu navaja, da kar 20 odstotkov podjetij, ki sodelujejo pri izraelski okupaciji, prihaja iz Evropske unije, 20 odstotkov iz ZDA, preostanek pa iz Izraela. Vsem je skupno eno: dobiček. »Izraelski genocid se nadaljuje, ker je donosen. Po oktobru 2023 je vrednost delnic orožarskih podjetij narasla za okoli 170 odstotkov. Prej je bila izraelska ekonomija na robu propada. Genocid je industrijo rešil,« je opozorila.
Z enako ostrino se je lotila akademskega sveta: »Izraelske univerze niso nikoli obsodile genocida. Njihova tišina ni nevtralna, temveč politična. Izraelske izobraževalne ustanove so kovačnice ideologije, ki upravičuje napade – oziroma genocid. In če evropske univerze z njimi še vedno sodelujejo, se s tem strinjajo.« Kritična je bila tudi do slovenskih univerz, ki po njenih besedah ohranjajo vezi z izraelskimi institucijami. »Če se nočejo izpostaviti univerze, bi se morali vsaj profesorji,« je poudarila.
»Evropa je platforma za izgovore«
Večina evropskih držav po njenem mnenju ne priznava svoje vloge pri podpori izraelski politiki in se izogiba odgovornosti, medtem ko Slovenijo vidi kot eno redkih držav, ki si upa temu javno nasprotovati. »Slovenija je delovala bolj načelno kot številne druge države. Kazenski postopki, priznanje Palestine, javna stališča – vse to je pogumno. Ste kot David proti številnim Goljatom. Pa vendar to ni dovolj,« je dejala in pozvala, naj Slovenija prekine vse vezi z izraelskimi univerzami, zamrzne sodelovanja s podjetji, ki kakor koli sodelujejo pri okupaciji, ter razmisli o sankcijah – tako proti podjetjem kot proti Izraelu. V nasprotnem primeru bomo, kot pravi, sokrivi za genocid.
Še posebej ostro se je odzvala na govorice, da naj bi deset Palestincev, ki so bili v Sloveniji na zdravljenju, po končanem postopku Slovenija želela vrniti v Palestino oziroma Egipt. »Kam naj se vrnejo? Tja, kjer jih čakajo bombe? Slovenija bi jih morala sprejeti. In še več – potruditi bi se morala pripeljati njihove družine. To ni humanitarna akcija. To je preizkus človečnosti,« je poudarila. Po njenem mnenju evropske države ne bi smele govoriti o humanitarni pomoči, če niso pripravljene storiti osnovnega: zaščititi življenja.
»Pogosto slišim izgovore evropskih držav, da ne morejo ničesar storiti in da ne smejo same, mimo Unije, uvesti sankcij proti Izraelu. Ampak to ni res. Če EU ne ukrepa, ukrepajte sami,« je poudarila in dodala: »Evropa je postala platforma za izgovore, kar je v nasprotju z vsem za kar se predstavlja.«
Po njenem mnenju ne obstaja nikakršna pravna ovira, da evropske države ne bi poslale humanitarne pomoči v Gazo – in tudi poskrbele, da ta doseže svoj cilj. Ob koncu je dejala še: »Genocid v letu 2025 pomeni, da smo kot ljudje, kot narodi, kot države padli. Kajti če genocida ne preprečiš, si zanj soodgovoren.«
Srečanje s političnim vrhom
Na srečanjih s premierjem Robertom Golobom, predsednico republike Natašo Pirc Musar in državnim sekretarjem Markom Štucinom je Francesca Albanese poudarila, da Slovenija izstopa kot ena redkih držav v Evropi, ki si upa zavzeti jasno in načelno stališče glede izraelskega genocida nad Palestinci. V luči njenega poročila Od ekonomije okupacije do ekonomije genocida, ki dokazuje neposredno vpletenost številnih podjetij in institucij v okupacijo, je pozvala slovenske oblasti, naj ne ostanejo pri simbolnih potezah.
Premier Golob je ob tem priznal, da je odziv Evropske unije nezadosten, in dejal, da bo Slovenija – skupaj z nekaterimi podobno mislečimi državami – pripravljena ukrepati tudi samostojno. Albanese pa je Slovenijo pozvala k še odločnejšim ukrepom: k zamrznitvi gospodarskega sodelovanja z izraelskimi podjetji, prekinitvi akademskih vezi ter jasni podpori haaški skupini držav globalnega juga, ki si prizadevajo za uveljavitev odločb mednarodnih sodišč. Poudarila je tudi, da v mednarodnem pravu ne obstaja nobena ovira, ki bi državam preprečevala pošiljanje humanitarne pomoči Palestincem – še posebej ne pomoči, ki bi bila varovana pred izraelskimi napadi.
»Resnica zahteva pogum. Če želite biti na pravi strani zgodovine, potem morate ravnati odločno. In ne samo vlada – tudi družba, akademiki, posamezniki. V trenutkih, ko vsi molčijo, postane pogum državljanska dolžnost,« je dejala.
Pobuda za Nobelovo nagrado za mir
Pobuda, da bi Francesca Albanese postala prejemnica Nobelove nagrade za mir za leto 2026, se je pojavila prav ob njenem obisku v Sloveniji. Evropski poslanec Matjaž Nemec je v Strasbourgu sprožil postopek zbiranja podpore med evropskimi poslanci in pozval tudi članice nacionalnih parlamentov, akademike in druge upravičene predlagatelje k podpisu nominacije.
V pismu kolegom je Albanese označil za »prvo glasnico grozot nad palestinskim ljudstvom«, ki si upa izreči tisto, čemur se drugi izogibajo: da so evropske države in ZDA s svojo tišino in dvoličnostjo soodgovorne za genocid. S svojimi poročili, medijskimi nastopi in neposrednimi pozivi vladam po svetu postaja po njegovih besedah »glas milijonov ljudi, ki neutrudno zahtevajo mir, pravico in spoštovanje človečnosti, nad katero se je v Gazi zgrnila apokalipsa izraelskega režima«.
Albanese pa sama o tem pravi le: »To ni osebna misija. To je dolžnost – ker sem pravnica, ker imam mandat, ker sem človek. In dokler traja genocid, nihče od nas ne more reči, da je zgolj opazovalec.«
