V torek so v Ljubljani pokopali Zorana Tešanovića, izbrisanega, ki je decembra preminil v požaru v svoji bivalni prikolici v Stegnah. Gospod Tešanović je bil ena od tistih žrtev izbrisa iz leta 1992, ki jim do konca življenja ni uspelo urediti bivanjskih razmer v Sloveniji. Živel je kot brezdomec, ob pomoči humanitarnih organizacij in prijateljev. Pred smrtjo je bil hudo bolan.
Njegov tragični primer so humanitarni delavci in pravni strokovnjaki izpostavili kot argument, zakaj bi morala država po treh desetletjih vendarle ustrezno urediti položaj izbrisanih. Tistih med njimi, ki še danes v Sloveniji nimajo ustrezno urejenega statusa in socialne oskrbe, je namreč več.
Ugledno slovo
Pogreb Zorana Tešanovića je potekal na ljubljanskih Žalah, kjer je mestna občina v sodelovanju z organizacijo Amnesty International Slovenije in javnim podjetjem Žale zanj uredila pokop v enem od anonimnih grobov. Usoda je hotela, da je Tešanović, ki je bil zaradi izbrisa odrinjen na rob družbe, danes pokopan v eni najlepših grobnic v prestižnem delu starih Žal, kjer so nekoč pokopavali plemiške družine. Grobnica tik ob osrednji cerkvi Sv. križa je nekoč pripadala ugledni rodbini, danes pa je opuščena.
Vendar na grobu, z izjemo pogrebnih vencev, trenutno ni Tešanovićevega imena. Pogreb je bil spričo brezdomčevih neurejenih bivanjskih okoliščin anonimen in tudi ni bil javno najavljen. Na pogrebu pa so se vendarle zbrali poznavalci njegovega primera, predstavniki izbrisanih, člani humanitarnih organizacij, Mirovnega inštituta, pravniki – med njimi velik zagovornik izbrisanih Matevž Krivic – in umetniki. Ob slovesu sta presunljivo violinsko balado Nizamski rastanak izvedla akademska glasbenika Barja Drnovšek in Bojan Cvetrežnik.
Pravica do imena
»Zoran je bil vsa ta leta mnogo več kot le žrtev izbrisa. Bil je preživeli vseh odtenkov grobosti in nehumanosti izbrisa. Zoran je preživel izbris, preživel je leta negotovosti, vendar tudi leta iznajdljivosti, svoje moči, ko se je v položaju, na videz nemogočem, znašel in – preživel. Z delom, z dostojanstvom. Preživel in živel je tudi z veseljem; ob druženju, ob roštilju, na robu Ljubljane,« je v pogrebnem nagovoru povedala direktorica Amnesty International Slovenije Nataša Posel. »Zoran je preživel šestindvajset let uradnega neobstoja, preživel je samotne noči v baraki in doživel prijaznost, prijateljstvo in pomoč številnih,« je dejala. Spomnila je, da je Tešanović v Sloveniji stalno živel od leta 1978. Pred izbrisom je bil trgovec na ljubljanski tržnici. Izbris, ob katerem je ostal brez vseh pravic, mu je uničil življenje.
Tešanovićev status v Sloveniji je bil do zadnjega negotov. Šele leta 2018 mu je s pomočjo pravnih zagovornikov uspelo pridobiti dovoljenje za začasno prebivanje. Vendar to kljub njegovemu težkemu zdravstvenemu stanju uradno ni zadoščalo za oskrbo v kateri od socialno-varstvenih oziroma zdravstvenih ustanov. Tako je bil prisiljen živeti v bivalni prikolici, ki jo je pozimi ogreval s plinskim gorilnikom. To je utegnil biti tudi vzrok za požar.
Po njegovi smrti bližnjih sorodnikov ni bilo mogoče najti, zato je identifikacija trupla potekala več mesecev. Na koncu je sodnomedicinskim strokovnjakom identiteto uspelo potrditi. Nejasno pa ostaja, ali bo na grobu izbrisanega Zorana Tešanovića vsaj po smrti lahko zapisano njegovo ime.
