V uvodnem nagovoru so organizatorke izpostavile, da ima nasilje nad ženskami epidemične razsežnosti, prizadene pa ženske vseh starostnih skupin, kultur, ras in spolnih usmerjenosti. Nasilna dejanja nad ženskami so praviloma povezana z vprašanjem moči, dominacije, mizoginije oziroma sovraštva do žensk, vzrok nasilja pa je patriarhat. Spomnile so, da je v preteklem letu Slovenijo pretreslo 12 umorov žensk, letos pa sta se zgodila že dva. Gre za ospoljeno nasilje, saj so femicidi uboji žensk samo zato, ker so ženske. Tovrstno nasilje se reproducira zaradi neenakosti med spoli, vendar pa so femicidi le vrh ledene gore, pred katerim je storilec dolga leta psihično, fizično ali spolno zlorabljal svojo partnerko. Opozarjajo, da na vsako umorjeno žensko obstaja na stotine pretepenih, posiljenih in ustrahovanih. Nujno je, da je nasilje ustrezno poimenovano, saj ga na tej podlagi lahko prepoznamo in ukrepamo. 

Nasilje ni zasebna težava, temveč družbeni problem

Najpogostejša oblika nasilja nad ženskami je intimno partnersko nasilje, največja verjetnost pa je, da bo žensko pretepel, zalezoval in fizično napadel moški, s katerim je še ali pa je že bila predhodno v intimnem razmerju, so opozorili v Društvu Iskra. Gre namreč za vseprisoten pojav, ki je v družbi pogosto prepoznan kot zasebna težava, saj se dogaja znotraj domačih zidov, vendar pa to ne pomeni, da lahko od omenjenega odvrnemo pogled, saj je zasebno vedno tudi družbeno in politično – to pa seveda terja jasen družbeni odziv.  

Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo je opomnila, da je bilo preteklo leto ubitih 12 žensk, vsak izmed nas pa pozna vsaj 12 žensk, ki so ali so bile žrtve v intimno partnerski zvezi. Pogosto tega ne vemo, saj žrtve molčijo. Nekatere ženske trpijo intimno partnersko nasilje 4 krat 12 in več let, saj jih je strah, da jim nihče ne bo pomagal, čeprav imamo že več kot 12 let v Sloveniji zakon o preprečevanju nasilja v družini in številne druge zakonske možnosti za zaščito žrtev nasilja. »Vsaj 12-krat so nam povedali ali pokazali, da smo vredne manj kot moški. Verjetno smo si več kot 12-krat rekle, da je bolje, da ostanemo nevidne – kot pa da bi nas napadli tako, kot napadajo vidne ženske,« je še dodala. Izpostavila je, da smo premalokrat posodili glas tistim, ki ga nimajo, ter se nismo odzvali na sovražnih govor tistih, ki ponižujejo in napadajo. Kot skupnost smo torej zamudili možnosti, da bi naredili več. Poudarja, da potrebujemo strokovnjake, ki bodo uporabljali zakone in pravilnike, ki bodo ščitili žrtve, in ne storilcev, ter odločevalce, ki bodo prešli od besed k dejanjem. Za ustavljanje nasilja pa v prvi vrsti potrebujemo informirano, ozaveščeno in aktivno skupnost. 

Maja Plaz iz Društva SOS telefon je poudarila, da je o spolnem nasilju težko spregovoriti. Najlažje je prelagati krivdo na žrtev ter iskati razloge, kaj bi lahko storile drugače, da do tega ne bi prišlo. Vprašanje, če lahko ulice naredimo varne pred spolnim nasiljem in nadlegovanjem, pa ne uspe nasloviti težave, in sicer, da v večini primerov ne gre za ulice, temveč za domače spalnice, delovna mesta, fakultete, šole ali pa celo domači računalnik. Opozarja, da družba ženske še vedno dojema kot objekte, ki zapolnjujejo naše fantazije o svetu in odnosu med spoli. Gre za patriarhalne fantazije, ki jih ponotranjimo od majhnega, in sicer preko vzgoje, socializacije in odnosov, ki jih živimo ter predajamo naprej mlajšim generacijam. 

Še vedno živimo v moškosrediščni družbi

Organizatorke so izpostavile, da je vsakdanje življenje žensk zaznamovano z ekonomsko manjvrednostjo, nasiljem, opravljanjem neplačanega gospodinjskega dela ter obremenjevanjem z vizualnimi ideali. 8. marec je tako simbol boja žensk za naše pravice, hkrati pa tudi boj vseh marginaliziranih skupin ter trenutek tematiziranja tabuiziranih problemov, ki naj bi bili že rešeni, vendar vse pogosteje opažamo, da niso. Čeprav naj bi bila enakopravnost pod krinko demokracije že dosežena, še vedno živimo v strukturi, kjer moški dominirajo nad ženskami in LGBTQ+ skupnostjo.

Dr. Jasna Podreka, docentka na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete, ki prav tako deluje v Društvu SOS telefon  poudarja, da je v družbi pogosto razširjeno prepričanje, da smo na področju enakosti in enakopravnosti dosegli že veliko ter da nam je uspelo razrešiti žensko vprašanje, vendar pa v resnici ostajajo števila vprašanja, ki se vsakič znova odpirajo in preizprašuejo skozi podmeno retradicionalizacije in poveličevanja tradicionalnih in patriarhalnih vzorcev vedenja in vrednot. Pravice žensk so tako neprestano podvržene moralnemu presojanju, napadom in poskusov njihovega krčenja. Med najbolj ogrožene med drugim spada pravica do umetne prekinitve nosečnosti, ki je temeljna za emancipacijo in nadzor nad lastnim telesom. Omejevanje te pravice sodi med najbolj razširjene vzroke za prezgodnje smrti žensk, te smrti pa prav tako obravnavamo kot femicide. Dr. Podreka prav tako izpostavlja, da gre pri femicidu za družbeni problem, saj je del kulture, del še vedno prisotnih patriarhalnih vrednot, ter vzorcev znotraj katerih se smatra, da je moški upravičen do nadzora svoje partnerke, in to celo do te mere, da jo lahko disciplinira tudi z najhujšim nasiljem, kot je umor. Poudarja, da ne gre za to, da bi bili umori žensk pomembnejši od umorov moških, ampak se skozi uporabo ustrezne terminologije družbo opozarja, da empirični podatki in raziskave jasno kažejo, da obstaja pomembna statistična razlika glede stopnje ogroženosti, če je povzročitelj nasilja moški ali ženska, ter kdo je pogosteje žrtev in kdo povzročitelj. 

Pristojni naj preidejo od besed k dejanjem

Nevladne organizacije, Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod TransAkcija in Delovni odbor za feminizem društva Iskra, so ob mednarodnem dnevu žensk na vlado in vsa pristojna ministrstva naslovile dopis, v katerem opozarjajo, da je nasilje nad ženskami naš skupni problem. Kot so zapisali v javnem pismu, smo kot družba dolžni zagotavljati pogoje, v katerih bomo nasilje dovolj zgodaj prepoznali in v katerih se bodo ženske počutile dovolj varne in opolnomočene, da bodo o nasilju zmogle spregovoriti. Pred stavbo ministrstva za notranje zadeve na Štefanovi ulici so pozvale k spoštovanju 14. in 15. člena Istanbulske konvencije, ki od držav pogodbenic zahtevata sprejem potrebnih ukrepov za vključevanje omenjene problematike v učna gradiva na vseh ravneh izobraževanja ter zagotovitev ali okrepitev ustreznih usposabljanj za strokovnjake, med drugim policistov, socialnih in zdravstvenih delavcev, ki se ukvarjajo z žrtvami in storilci tovrstnih nasilnih dejanj.