Po informacijah, s katerimi so bili najprej seznanjeni šolniki, nato pa jih je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje potrdilo, je ministrstvo opustilo namero, izraženo letos spomladi, da naj bi se učenci zadnjih treh razredov osnovne šole obvezno učili dveh tujih jezikov.
Vrsta jezikov
Do ideje o uvajanju obveznega drugega tujega jezika so se po objavi namere odločneje opredeljevali zlasti ravnatelji šol na narodnostno mešanih območjih, kjer živita italijanska in madžarska narodna manjšina. Na teh območjih je namreč različnih jezikov že dovolj, pravijo. »Uvajanje drugega tujega jezika bi na našem narodnostno mešanem območju pomenilo nesorazmerno dodatno obremenitev za otroke, ki se morajo že sicer od prvega razreda naprej učiti tudi drugega jezika, ki ni njihov materni jezik, bodisi italijanščine bodisi slovenščine,« je povedal Anton Baloh, ravnatelj osnovne šole Vojke Šmuc v Izoli. »Še posebej pa bi bil novi ukrep zahteven za priseljenske otroke, ki doma ne govorijo ne slovensko ne italijansko. Ti bi v šoli potemtakem osvajali štiri tuje jezike – slovenščino, italijanščino in še dva, ki bi bila opredeljena kot tuja jezika. Na to smo ves čas opozarjali ministrstvo. Očitno so naša opozorila zalegla, saj smo na sestanku z ministrom za vzgojo in izobraževanje Darjom Feldo izvedeli, da naj bi ministrstvo idejo o uvajanju drugega tujega jezika zaenkrat opustilo,« je povedal.
Tudi ravnateljica osnovne šole Koper Ingrid Poropat pravi, da so ravnatelji večkrat izrazili skepso do načrtovanega uvajanja drugega tujega jezika. »Zavedamo se evropskih smernic o pomembnosti poznavanja različnih jezikov, vendar pa imamo na Obali kot drugi jezik že predpisano italijanščino. Ta je sicer predpisana kot jezik okolja, a vendar gre za dodatni jezik poleg slovenščine. Z uvedbo drugega tujega jezika bi naši učenci tako dobili tretji jezik,« je pojasnila. Izrazila je prepričanje, da so bili ravnatelji na ministrstvu »uslišani«.
Podobno pojasnilo je postregla predstavnica skupnosti dvojezičnih šol, ravnateljica dvojezične osnovne šole Genterovci Valerija Šebjanič. »V tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju od sedmega do devetega razreda bi se v bistvu učili štiri jezike, slovenščino, madžarščino, angleščino in nemščino,« je dejala ravnateljica iz okoliša, ki meji na Madžarsko in gravitira k Avstriji. »Poleg tega imamo na šoli še učence iz romskih družin, ki sicer lepo govorijo slovensko, a je njihov materni jezik romski,« je opisala dodatno etnično dimenzijo. Če bi se prvotna zamisel obdržala, bi se romski učenci v višjih razredih srečevali s petimi jeziki. Valerija Šebjanič ob tem opozarja, da učne sposobnosti, ne glede na pregovorno fleksibilnost mladih možganov, v populaciji niso enakomerno porazdeljene. Nekateri posamezniki z učenjem več jezikov nimajo težav, spet drugim pa je pri tem težko, ugotavlja.
Preobremenjenost s predmeti
Tudi predstojnica oddelka za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, profesorica Klara Skubic Ermenc, ni bila naklonjena ideji o uvedbi drugega tujega jezika kot obveznega predmeta v višjih razredih osnovne šole. »Psihologi in svetovalni delavci v osnovnih šolah jasno opozarjajo na velike obremenitve učencev, ki vodijo do vrste stisk med mladostniki,« pravi profesorica. »Bolj kot dodajanje novih predmetov bi pri prenovi osnovne šole morali biti v ospredju cilji, ki so povezani z vzgojno zasnovo šole in izgradnjo šole kot solidarne, podporne in vključujoče skupnosti. Za nemalo učencev že pouk slovenskega in prvega tujega jezika pomeni velik izziv. Netočne so tudi občasne navedbe v medijih, da imajo številne evropske države dva obvezna tuja jezika za učence, stare med dvanajst in petnajst let. Tega nikjer ne poznajo za celotne generacije učencev, saj je za mnoge to prezahtevno. Pomagalo pa bi, če bi pouk jezikov razumeli široko in bi omogočili ter sistemsko uredili učenje več jezikov: ne samo svetovnih tujih jezikov in jezikov uradno priznanih manjšin, ampak tudi jezikov naše regije, denimo hrvaščine, srbščine, maternih jezikov vseh naših državljanov, tudi na primer albanščine ali romskega jezika. Hkrati bi morali nadaljevati razvoj didaktike slovenščine kot drugega jezika vzporedno z učinkovitejšim umeščanjem v izobraževalni proces. S tem bi prispevali k večji inkluzivnosti in pluralnosti šole oziroma izobraževanja. Na vseh ravneh izobraževanja je omogočanje učenja tujih jezikov in jezikov, ki jih govorimo v naši državi in njeni okolici, dobra stvar. Nista pa dobri uniformiranost in prisila,« opozarja profesorica Klara Skubic Ermenc.
