V sodstvu je v zadnjih letih vedno več poudarka na sodniški etiki. Na evropskem sodišču za človekove pravice so tako lani prenovili etični kodeks oziroma resolucijo o sodniški etiki iz leta 2008. »Vsekakor se je pojavila potreba po delni prenovi dokumenta. Sprožilci so bili nekateri dogodki, ki so bili moteči. Denimo dejstvo, da je naš funkcionar prejel častni naziv v neki državi. Štelo se je, da bi lahko bilo to problematično z vidika morebitnega pritiska, sploh zato, ker konkretna država nima največjega ugleda med članicami Sveta Evrope glede stopnje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin,« je enega izmed sprožilcev v pogovoru pred študenti ljubljanske pravne fakultete pojasnil slovenski sodnik ESČP dr. Marko Bošnjak. Pojavilo se je tudi nekaj ostrejših ločenih mnenj in javnih nastopov sodnikov ESČP, ki so jih drugi sodniki ocenili kot mejne.
Spoštovanje sodniške funkcije in lojalnost
Posodobljena resolucija o sodniški etiki sodnikom ESČP izrecno prepoveduje sprejemanje odlikovanj in nazivov, prav tako pa po novem k diskretnosti in zaupnosti ter k spoštovanju sodniške funkcije in lojalnosti do ESČP zavezuje tudi nekdanje sodnike ESČP. »Pojavili so se nastopi nekaterih, sicer zelo redkih bivših sodnikov ESČP, ki so bili ocenjeni za tako sporne, da je obveljalo, da je treba v novem dokumentu normirati tudi delovanje oziroma etiko nekdanjih sodnikov,« je pojasnil Bošnjak, ki o konkretnih primerih ni želel govoriti, saj bi s tem bržkone sam kršil omenjeno resolucijo. Splošno znano pa je, da je v zadnjih letih v slovenskem, pa tudi v mednarodnem prostoru nase v negativnem smislu večkrat opozoril nekdanji slovenski predstavnik pri ESČP dr. Boštjan M. Zupančič, predvsem z izrazito mizoginimi in drugimi skrajnimi stališči. Pokojno odvetnico in političarko Simone Veil je denimo označil za mater vseh abortusov in »največjo morilko vseh časov«.
»Menim, da mora etično ravnanje izvirati predvsem od znotraj. Mestoma pa se vsak posameznik srečuje s situacijami, ki izzivajo njegova etična prepričanja in ga utegne kakšna situacija najti nepripravljenega. Zato je dobro imeti neki zunanji okvir kot ogledalo, v katerega se lahko pogledaš. Kot nekakšen opomnik,« o vlogi etičnega kodeksa oziroma resoluciji razmišlja Bošnjak, ki pravi, da se morajo sodniki ESČP tudi pri pisanju ločenih mnenj držati dveh osnovnih vodil izražanja, ki se nanašata na spoštovanje sodniške funkcije in lojalnosti do ESČP: »Lojalnost do ESČP pomeni tudi lojalnost do kolegov in večine, ki je sprejela drugačno odločitev, kot se zdi tebi pravilna. Ne glede na to, kako zelo si prepričan, da je njihova odločitev napačna in da so tvoji argumenti pravno vrednejši, moraš to izraziti na način, ki spoštuje ti dve vodili.« Podobno velja za javne nastope, v katerih se je prav tako treba odpovedati kakršnemu koli javnemu političnemu komentiranju ali opredeljevanju, seveda pa tudi opredeljevanju do tistih javnih vprašanj, s katerimi bi se ESČP lahko srečal v prihodnosti.
Načelna mnenja vzeli iz osebnih map sodnikov
V slovenskem prostoru so nekateri (predvsem ustavni in vrhovni) sodniki v preteklosti ločena mnenja in javne nastope sicer že izrabljali za obračun s kolegi. Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič jim je denimo v ločenem mnenju očital, da so odločili politično in intelektualno podhranjeno ter da so vzeli življenje tistim, ki bodo v prihodnje oboleli in umrli za covidom-19.
S področjem etike v slovenskem sodstvu (razen na ustavnem sodišču) se ukvarja komisija za etiko in integriteto, ki je samostojno delovno telo sodnega sveta. Gre za relativno nov organ, saj je bila ustanovljena šele leta 2015, ko je sodni svet na podlagi novele zakona o sodiščih dobil nove pristojnosti. Tedaj je sodni svet sprejel tudi kodeks sodniške etike.
Komisija nima pristojnosti, da bi sodnikom izrekala sankcije, kot to počne disciplinsko sodišče, temveč je njena ključna naloga, da krepi etiko v sodniških vrstah in posledično tudi ugled sodstva. Zato skrbi za izobraževanje in usposabljanje sodnikov na področju etike in integritete, sprejema smernice in izdaja priporočila. Prav tako obravnava konkretne primere odklonskih ravnanj, vendar pa svoje ugotovitve o kršitvah etičnega kodeksa sprejema le v obliki načelnih mnenj.
Oktobra 2020 je sodni svet sprejel sklep, po katerem so začeli negativna načelna mnenja etične komisije vlagati v personalne mape sodnikov, kar je pomenilo, da so personalni sveti ob ocenjevanju sodnikov upoštevali tudi njihove morebitne zdrse s področja etike in integritete. Tako so načelna mnenja dobila tudi konkretno težo. Toda vlaganje načelnih mnenj v osebne spise je trajalo le kratek čas, saj je sodni svet svoj sklep letos že spremenil. S tesno večino šestih glasov proti petim so odločili, da načelna mnenja ne bodo več del personalne mape, k temu pa jih je pozvala spremenjena sestava etične komisije, ki je zavzela mnenje, da v postopku izdelave mnenja ni zadovoljivo poskrbljeno za jamstvo poštenega postopka, hkrati pa zoper mnenje ni predvidena možnost pritožbe. Tako so ugotovitve etične komisije na ocene sodnikov vplivale (če sploh) manj kot poldrugo leto.
