Katalonsko zadrugo Eolpop so ustanovili z namenom izvedbe inovativnega projekta skupnostne energije: postavitve vetrne elektrarne v lasti zadružnikov. Zadruga, v katero je po zadnjem štetju včlanjenih več kot 600 fizičnih in pravnih oseb, je prevzela razvoj in izvedbo 2,8 milijona evrov vrednega projekta. Izbrala je primerno lokacijo z dobrimi vetrovnimi razmerami in enostavnim dostopom do srednjenapetostnega omrežja. Dogovorila se je z lastniki zemljišč in občino. Pridobila je dovoljenja, izbrala izvajalca in tehnologijo ter sklenila pogodbe o prodaji električne energije. Proizvedena električna energija danes pokrije potrebe okoli 2000 gospodinjstev.
Še bistveno večja zadružna zgodba je vzniknila v belgijskem mestu Eeklo v Flandriji. Tamkajšnja energetska zadruga Ecopower ima že približno 60.000 članov. Z obnovljivo energijo, tudi s 23 vetrnimi turbinami, napaja že več kot 50.000 gospodinjstev.
Začela lokalna zadruga, končale bodo Dravske elektrarne
V Sloveniji še nismo dočakali tovrstnih posnemovalcev. Najbližji je bil poskus v občini Loški Potok, kjer sta občina in njena lesna zadruga zagnali projekt gradnje manjše vetrne elektrarne. Projekt Mali Log je bivši župan Ivan Benčina spravil čez vse zakonodajne ovire in pridobil gradbeno dovoljenje, nato pa so ugotovili, da nimajo dovolj sredstev. Izvedbo projekta so zatem prevzele Dravske elektrarne Maribor. Naložba v elektrarno z enim megavatom nazivne moči je ocenjena na nekaj manj kot dva milijona evrov in pol. Ko bo agregat v rednem obratovanju, bo letno proizvedel toliko električne energije, da bo teoretično pokril porabo vseh gospodinjstev v občini Loški Potok. V Alpe Adria Green pa medtem opozarjajo, da so na izdano gradbeno dovoljenje za vetrnico vložili tožbo, zadeva pa je po njihovih navedbah še na sodišču.
Uspešnejši so skupnostni projekti na področju sončnih elektrarn. »Tak razvoj je logičen, saj so sončne elektrarne cenovno bistveno bolj dostopne kot vetrne, obenem je enostavnejša njihova prostorska umestitev,« je razložil Boštjan Remic, strokovni sodelavec Focusa, društva za sonaraven razvoj.
Ledino orjejo v Hrastniku
Ledino slovenske skupnostne samooskrbe orje občina Hrastnik, smo poročali januarja. Približno 300-kilovatna sončna elektrarna na strehi tamkajšnje osnovne šole je prvi primer zadružne skupnostne samooskrbe iz obnovljivih virov energije v Sloveniji. Elektrarna oskrbuje 16 stanovanj, občinske prostore, šolo in bazen, trgovski prostor in prostore dveh podjetij. Člani Energetske zadruge Zeleni Hrastnik so lastniki elektrarne in hkrati njeni odjemalci. Zadružnica je tudi upokojenka, ki živi sama in so jo prepoznali kot predstavnico ranljive skupine. Njen vstopni delež so pokrili iz skupnih sredstev.
»Energetska zadruga Zeleni Hrastnik je primer pravičnega zelenega prehoda od spodaj. Ponuja zgled, kako lahko okoljski projekti prinesejo koristi lokalnim skupnostim,« pravi Remic. Zadružniki si obetajo, da bodo do poplačila posojila plačevali za približno tretjino, po poplačilu pa za dve tretjini nižjo ceno električne energije.
Proizvodnja skupnostne energije v Evropi prinaša izjemen potencial za prihodnost, saj bi lahko do leta 2050 polovica državljanov EU – vključno z lokalnimi skupnostmi, šolami in bolnišnicami – proizvajala električno energijo iz obnovljivih virov, kar bi zadostilo 45 odstotkom energetskih potreb v EU. Vzpostavljanje energetskih skupnosti naj bi v Sloveniji pospešil posodobljeni energetski zakon. Občinam z več kot 10.000 prebivalci zapoveduje, da morajo vzpostaviti vsaj eno energetsko skupnost na temelju obnovljivih virov energije.
Zeleni prehod je treba demokratizirati
Energetske skupnosti omogočajo tudi soudeležbo zainteresiranim, ki so bili neuspešni pri pridobitvi soglasja za priklop v omrežje ali niso imeli možnosti za postavitev lastniške sončne elektrarne, ker denimo živijo v stanovanjskih blokih ali pa njihova hiša nima primerne strehe ali fasade.
Želja po povezovanju se bo v Sloveniji krepila v prihodnje tudi zato, ker sistem še dopušča posameznikom priključitev (pre)velikih sončnih elektrarn, ki po moči presegajo samooskrbo, z ukinitvijo sistema neto meritev obračunavanja proizvedene in porabljene električne energije na letni ravni pa bo obračun med proizvedeno in prevzeto elektriko iz omrežja v bodoče finančno manj privlačen za tiste, ki bodo šele v prihodnjem letu dokončali elektrarno in jo priključili v omrežje.
»Gospodinjstva so do zdaj fotovoltaiko postavljala ad hoc, kjer koli se je dalo,« je za portal MMC dejal Andrej Gubina, profesor ljubljanske fakultete za elektrotehniko. »Zdaj moramo razmisliti, kako omogočiti tudi drugim, ki še niso mogli postaviti fotovoltaike, sodelovanje v zelenem prehodu in priključitev na omejeno distribucijsko omrežje. Samo z novimi sodelovalnimi poslovnimi modeli bomo lahko ta izziv prešli in nadaljevali razvoj.« Če so ljudje na demokratičen način vključeni v proizvodnjo električne energije, drugače razmišljajo o njeni porabi, je prepričan Gubina.
Zadruga ni edina pravna oblika energetske skupnosti. Na Primorskem je spomladi zaživela Sončna skupnost Ajdovščina s skupno močjo skoraj 700 kilovatov. Občina jo je vzpostavila v sodelovanju s podjetjem Gen-I. Na ljubljanskem stanovanjskem bloku na Smoletovi 12 je skupnostno elektrarno udejanjilo podjetje Porsche Slovenija. Etažni lastniki pričakujejo od 40 do 50 odstotkov nižje stroške za električno energijo.
»Po našem prepričanju je zadružna oblika najboljša in bolj demokratična organiziranost, saj so njeni člani hkrati porabniki in proizvajalci,« poudarja Remic. »Obenem zadružniki enakopravno odločajo o upravljalskih zadevah po načelu en član – en glas. Glas občine ali podjetja nima večje moči kot glas državljana.«
»Energetske skupnosti zmanjšujejo energetsko revščino, spodbujajo sodelovanje med prebivalci in ustvarjajo priložnosti za izobraževanje o energiji in podnebnih vprašanjih. Hkrati omogočajo pravičnejši dostop do energetskih virov, kar prispeva k bolj trajnostni in povezani družbi,« poudarja Petra Godeša iz organizacije Greenpeace Slovenija. »Centraliziranost energetskih podjetij predstavlja resen problem za podnebje in naše skupnosti, saj velika podjetja z ogromno politično in gospodarsko močjo pogosto delujejo v interesu kapitala in ne v interesu skupnosti ali okolja, tudi v primerih, ko so v državni lasti.«
