Slovenija si je zadala cilj, da bomo imeli do leta 2027 vsaj desetodstotni delež ekoloških kmetij (trenutno jih je skoraj dvakrat manj) in najmanj osemnajstodstotni delež ekoloških kmetijskih zemljišč, a smo šele pri enajstih odstotkih. Po podatkih državnega statističnega urada je lani površina ekoloških kmetijskih zemljišč v uporabi merila 42.181 hektarjev ali šest odstotkov manj kot leto poprej. Ekoloških kmetij je bilo 3430, kar je dva odstotka več kot leta 2021, tistih, ki so v procesu preusmeritve iz konvencionalnega v ekološko kmetovanje, pa je bilo 356 ali tri odstotke manj kot leto pred tem.
Največ ekoloških živil
prodajo doma
Večino celotne površine ekoloških kmetijskih zemljišč v uporabi, kar osemdeset odstotkov ali 33.550 hektarjev, so tudi lani zavzemali trajni travniki in pašniki. To pomeni, da še vedno pridelamo največ ekološke trave. Toda to še zdaleč ni edina težava. »Odvzem in odkup ekoloških proizvodov ne delujeta, zato kmetje še vedno kar precej ekološko pridelanega mesa in živih živali prodajo po konvencionalni ceni,« je na nedavni okrogli mizi, ki jo je v sklopu kmetijskega sejma Agra organiziralo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), poudarila dr. Martina Bavec, profesorica za ekološko kmetovanje na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru.
Njene navedbe potrjuje leto dni stara analiza trga z ekološkimi živili v Sloveniji, ki jo je naročilo MKGP. Skoraj tretjina ekoloških kmetij del svojih živil proda kot konvencionalna, torej po nižjih cenah, delež živinorejskih kmetij, ki to počno, pa je več kot 40-odstoten. Ekološki kmetje največ živil, slabih štirideset odstotkov, prodajo neposredno na kmečkem dvorišču, veliko manj pa v trgovskih centrih. Avtorji omenjene analize (Inštitut za razvojne in strateške analize, Aragon in mariborska kmetijska fakulteta) so ocenili, da v osmih večjih trgovskih verigah, ki so bile predmet njihovega preučevanja, delež ekoloških živil znaša od pol do štiri odstotke, od tega jih je povprečno petnajst odstotkov slovenskih.
Kar pridelajo, tudi predelajo
Marko Slavič iz Prlekije je ekološki kmet že šestnajst let. »Trenutno vse, kar pridelamo, tudi predelamo in prodamo večjim trgovskim centrom v Sloveniji in na Hrvaškem, nekaj tudi v druge države. Smo pa prišli do točke, ko bi morali naprej, a se je malce ustavilo. Veliko je odvisno od tega, koliko trgovci ekološke pridelovalce spustijo na svoje police. Včasih to počno bolj zaradi reklame, češ, koliko imajo slovenskih dobaviteljev. Toda to je metanje peska v oči potrošnikom,« je na Agri izpostavil Slavič.
Povedal je še, da imajo kmetje tudi s prodajo živil javnim zavodom skoraj enake težave kot pred dvajsetimi leti, in to kljub uredbi o zelenem javnem naročanju, po kateri bi moralo biti dvanajst odstotkov vseh živil ekološko pridelanih (z začetkom leta 2024 se bo ta delež povišal na petnajst odstotkov). Analiza trga z ekološkimi živili je pokazala, da javni zavodi največ nabavljajo ekološkega sadja, zelenjave ter mleka in mlečnih izdelkov.
»Naša kmetija se s svojimi živili prijavlja na razpise približno 130 osnovnih šol. Kakih trideset odstotkov jih potem v času razpisa ali vse leto ne naroči niti enega izdelka. Javni zavodi trdijo, da ne morejo dobiti dovolj ekoloških surovin. Ena od bolnišnic je nedavno v javnem razpisu objavila povpraševanje po približno sto ekoloških izdelkih. Pri vsakem je pisalo, da ga potrebujejo le nekaj kilogramov – dva, pet, osem. To ni dovolj niti za en obrok. Le kdo se bo prijavil na takšen razpis? Naj dva kilograma pirinega zdroba peljem dvesto kilometrov daleč? To ne gre,« je bil kritičen Slavič.
Zeleno naročanje je korak nazaj
Bavčeva meni, da je uredba o zelenem javnem naročanju korak nazaj. »Javni zavodi prek naročilnic, ki so jih imeli prej rezervirane za majhne ekološke kmete, zdaj kupujejo konvencionalna živila, na primer meso izbrane kakovosti. To oznako pa nosi vsa slovenska perutnina. Trenutne razmere so še manj naklonjene ekološkim kmetom in njihovi dobavi v javne zavode, kot je bilo pred nekaj leti,« je prepričana Martina Bavec.
Da uredba o zelenem naročanju v praksi še ni zaživela, kot bi morala, ugotavlja tudi direktor inšpekcije za kmetijstvo na MKGP Primož Marolt. Kmetijska inšpekcija preverja, ali jo javni zavodi spoštujejo. Letos je pregledala 87 javnih zavodov, od tega 55 šol, 21 vrtcev in enajst drugih zavodov. Le osem jih je pri ekoloških živilih izpolnjevalo dvanajstodstotno normo, petnajst jih je bilo v razredu od 5 do 11 odstotkov, dobra polovica pa je imela v svoji ponudbi manj kot pet odstotkov ekoloških živil. »Javni zavodi imajo težave, ker je na slovenskem trgu zelo malo ekoloških živil ustrezne kakovosti, včasih tudi podvomijo o avtentičnosti certifikata, ki mora spremljati ekološko živilo. Pojavljajo se tudi uvožena ekološka živila. Šole poročajo, da celo iz Maroka, Kanade, Čila ... To kaže na dokaj nizko stopnjo ekološke pridelave pri nas,« je sklenil Marolt.
