»Pomen naših zavez in pristojnosti terja zaščito pred tveganji, zaradi česar predlagamo, da se obstoj državnega odvetništva ne veže le na zakon, ampak na ustavo, tako kot pri preostalih pravosodnih organih,« je generalna državna odvetnica Ana Kerševan na posvetu Kakšnega odvetnika potrebuje država? jasno predstavila enega izmed ključnih ciljev, za katere se zavzemajo pri državnem odvetništvu. To je vpis državnega odvetništva v ustavo, v kateri se je – poleg sodstva, ki je samostojna veja oblasti – našel prostor za notariat, odvetništvo in tožilstvo, ne pa tudi za nekdanje pravobranilce oziroma današnje državne odvetnike. »Zakonodaja nam nalaga številne pristojnosti in naloge, ki so po svoji naravi tipično funkcionarske,« je Ana Kerševan utemeljila tudi to, da bi bilo treba državnim odvetnikom vrniti funkcionarski status, potem ko jih je zakon o državnem odvetništvu prelevil v javne uslužbence. Ker je bil prehod postopen, so med državnimi odvetniki sicer še vedno nekateri, ki imajo status funkcionarja, saj se jim osemletni mandat še ni iztekel, večina pa jih je že javnih uslužbencev. Oboji pa opravljajo praktično enako delo.
Neodporni proti samovolji oblasti
Da je državno odvetništvo kampanjo sprožilo prav zdaj, bržkone ni naključje. Že nekaj časa so na mizi ideje o ustavnih spremembah glede imenovanja sodnikov, ustavnega sodstva in volilnega sistema. »Ustavna komisija deluje, pričakujemo konkretne predloge. Zdaj je čas. Ne vem, kdaj spet bo, če bo,« je goste iz pravosodja in z ljubljanske pravne fakultete pozvala predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, ki je tudi sama podprla prizadevanje državnega odvetništva, da se njegov položaj uredi ustrezneje.
Svež je tudi spomin na obdobje tretje Janševe vlade, v času katere je bilo državno odvetništvo zlorabljeno za samovoljno obračunavanje. Čeprav je državno odvetništvo vladi dalo jasno vedeti, da ni ustrezne pravne podlage za vlaganje tožb zoper enega izmed bolj izpostavljenih protivladnih protestnikov Jašo Jenulla, mu je vlada naložila, da mora tožbe vložiti. To vladi omogoča aktualna zakonodaja. Politika je v času tretje Janševe vlade državnemu odvetništvu celo neposredno grozila, da ga bo ukinila, če se bodo državni odvetniki preveč upirali. Ker državno odvetništvo ni ustavna kategorija, ga lahko z navadno večino ukine ali po svojih željah preoblikuje vsakokratna koalicija.
Nevarnost zastraševalnega učinka
»Državno odvetništvo ne sme biti žrtev političnih usmeritev, zlasti izvršilne veje oblasti,« je bil na posvetu, ki sta ga organizirala državni svet in državno odvetništvo, jasen profesor Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete, ki je izpostavil, da ni pomembno le, da državni odvetniki ponovno pridobijo funkcionarski status, temveč tudi to, da dobijo trajni mandat. Do reforme pred šestimi leti so imeli pravobranilci namreč osemletne mandate. »Če bomo še enkrat uzakonili osemletni mandat, nismo ničesar naredili. Pri vsakem ponovnem imenovanju je lahko (državni odvetnik, op. p.) izpostavljen srdu politične oblasti,« je poudaril Pirnat, ki se mu zdi nujno, da državni odvetniki niso pravno vezani na navodila vlade. Seveda ima slednja lahko besedo, ne sme pa biti njena beseda zadnja. Po Pirnatovem mnenju bi lahko v primerih, ko se državno odvetništvo in vlada ne bi strinjala, o sporu odločil državno-odvetniški svet, ki ga aktualna zakonodaja ne pozna.
Da so zakonske spremembe potrebne, so se strinjali praktično vsi govorci, od predsednice republike Nataše Pirc Musar do generalnega državnega tožilca Draga Škete, ki je med drugim opozoril tudi na tako imenovani zastraševalni učinek zaradi potencialnih tožb zoper državne odvetnike – javne uslužbence. Bistvena razlika med javnimi uslužbenci in funkcionarji je namreč tudi v tem, da lahko javni uslužbenci tudi osebno odškodninsko odgovarjajo za svoje odločitve, za delo funkcionarjev, ki izvajajo oblast, pa odgovarja država. x
