Saj ni res, pa je: podjetje Minis, ki je postavilo obmejno ograjo in s poslom bajno zaslužilo, je zdaj izbrano tudi za njeno podiranje. V okviru javnega naročila, ki ga je pripravilo ministrstvo za notranje zadeve, bo Minis za sedem milijonov evrov v prihodnjih štirih letih podiral in odvažal, kar je postavljal med letoma 2015 in 2018.

Javno naročilo je notranje ministrstvo objavilo novembra lani​, nanj pa so se prijavili štirje ponudniki, poleg Minisa še gradbeni oziroma inženirski podjetji Garnol iz Kranja in Mensel iz Ljubljane ter samostojni podjetnik Franc Mačerol, gradbenik iz Žužemberka. Minis je oddal drugo najcenejšo ponudbo. Najcenejši je bil z dvema milijonoma evrov samostojni podjetnik Mačerol, vendar je bil Minis kljub trikrat višjemu ponudbenemu znesku izbran kot najboljši ponudnik. Prvo mesto si je priboril na podlagi predložitve »finančnega zavarovanja za resnost ponudbe«, ki je bilo eden od pogojev pri naročilu. Zavarovanje je bilo razmeroma visoko – 100.000 evrov. Kot je razvidno iz dokumentacije ministrstva, ki je objavljena na portalu javnih naročil, Mačerol tega zavarovanja ni predložil. Preostali dve podjetji pa sta v vsakem primeru oddali višji ponudbi od Minisa – znašali sta blizu deset milijonov evrov.

Iz dokumentacije javnega naročila odstranitve začasnih tehničnih ovir (ZTO), kot ograjo in rezilno žico imenuje ministrstvo, je sicer razvidno, da so imeli prijavitelji s pogoji naročila precej težav. Objavljena (anonimizirana) komunikacija med podjetji in ministrstvom, ki je potekala pred zaključkom prijav, kaže, da so bili potencialni izvajalci del prisiljeni zastaviti očitno vprašanje, ki bi zanimalo vsakega ponudnika: kje poteka ograja in kakšna je situacija na terenu. »Po preučitvi razpisne dokumentacije ugotavljamo, da za pripravo kakovostne ponudbe potrebujemo dodatne informacije. Prosimo vas, da objavite slike s terena, kjer so nameščene ZTO, ter pregledno situacijo poteka ZTO,« se glasi eno od vprašanj. Odgovor pa je bil – negativen.

»Situacijo (sic) poteka ZTO naročnik ne bo javno objavil. V tehničnih podlagah so navedena območja in ocenjena dolžina nameščene panelne ograje, ki je predmet razpisa. Ob uvedbi v delo oziroma ob vsakem posamičnem naročilu (odstranitev in/ali ponovna postavitev panelne ograje) bo izvajalec seznanjen s točno lokacijo in obsegom del,« je odgovorilo ministrstvo. Pripravljeno pa je bilo objaviti nekaj fotografij »lokacij tras s panelno ograjo«.

Opisani dialog med podjetji in ministrstvom je pomemben, saj nazorno prikazuje absurdnost postavitve ograje in rezilne žice na 194 kilometrih južne državne meje; do določene mere nakazuje tudi na spornost oddaje naročila podjetju Minis. Potek ograje je namreč še vedno državna skrivnost, označena s stopnjo tajnosti zaupno. Vsi novinarski poskusi, da bi prek dostopa do informacij javnega značaja pridobili zemljevide ograje oziroma žice, so bili zavrnjeni, češ da bi z razkritjem ogrozili varnost Republike Slovenije. Trasa ni javno znana niti po tem, ko je vojska julija lani že začela odstranjevati žico, in ne glede na to – kar smo razkrili v Dnevniku –, da je javno objavljen seznam parcel, na katerih je bila z državnim ukrepom urejena služnost za postavitev in vzdrževanje ograje. Na podlagi teh parcelnih podatkov smo zemljevid ograje na Dnevniku že objavili; a ta je zgolj (dober) približek, saj izhaja iz podatkov o parcelah, dejanski obstoj ograje pa je na njih zgolj predviden. Tako še vedno velja, da si lahko ograjo sicer vsak ogleda na posameznih lokacijah, ko se denimo sprehaja ob Kolpi ali v zaledju Istre, potek celotne, skoraj dvestokilometrske trase pa poznajo zgolj ministrstvo, policija in v pomembnem delu, kjer je ograjo postavljal, tudi Minis. Tako ne preseneča, da je to podjetje lahko oddalo izbrano ponudbo, saj je lahko precej natančno predvidelo, kaj delavce čaka pri odstranjevanju. Minis je na naše vprašanje v zvezi s tem sicer včeraj odgovoril, da poteka trase ne pozna. Iz objavljene dokumentacije naročila izhaja celo, da ministrstvo sploh ni ustrezno ocenilo vrednosti naročila, kar pojasnjuje velik razpon ponudb – od dveh do desetih milijonov evrov. Pri tako skopih izhodiščnih podatkih je »pravo« ceno lahko zadel predvsem Minis.

Tehnične skrivnosti

Nadaljnji sorodni problem je nastal pri pogoju, ki ga je postavil MNZ – da je treba ograjo pri demontaži ohraniti nepoškodovano, da jo bo mogoče ponovno uporabiti drugje. Ponudniki so pri tem ugotovili, da bo demontaža zahtevna, saj je bil tudi način montaže poseben. Minis kot glavni izvajalec postavljanja in še tri podjetja, ki so sodelovala pri poslu (a niso med prijavitelji za podiranje), so namreč uporabljali posebno tehniko vijačenja brez betoniranja temeljev, kar je bilo v naravi, v hribih in gozdovih, posebej priročno. Od tod pa izvira tudi vprašanje (anonimiziranega) potencialnega ponudnika, ki zelo verjetno ni Minis: »Predvidevamo, da je treba ograjo in vse sestavne dele demontirati na način, da ograja ostane v največji meri primerna za ponovno uporabo. Zato imamo vprašanje: Kako to, da ste za montažo omenjene ograje zahtevali posebno orodje za montažo, sedaj pa pri odstranjevanju to ni več potrebno, je pa nujno, da se pri demontaži uporablja, če želite obdržati dele ograje za ponovno uporabo?« Vprašanje je na mestu, saj je bil, kot omenjeno, Minis za postavljanje ograje izbran prav zaradi »posebnih orodij«, ki jih je imel. Odgovor ministrstva kot naročnika del pa je bil pitijski: »Pogoj, ki ga naročnik zahteva, je, da je ograja ohranjena v čim večji meri za potrebe ponovne postavitve, na kakšen način bo izvajalec demontažo izvedel, pa je v celoti v njegovi domeni.« Najboljši način demontaže je tako med prijavitelji zelo verjetno dobro znan predvsem Minisu.

Včeraj smo vzpostavili stik tudi z neizbranimi ponudniki in z ministrstvom, a so se zaradi prezasedenosti in kratkega roka za odziv za zdaj opravičili.